Evangelij usmiljenja je odprta knjiga
»Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz Očetovega usmiljenja. A ni bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja odprta knjiga. Še naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najboljše pričevanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega življenja. Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost.
Notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni
V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal učencem (Jn 20,19-31), se nam kaže očiten kontrast. Na eni strani je strah učencev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih pošilja v svet, da mu prinašajo oznanilo odpuščanja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in šli ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, želi vstopiti k vsakomur, da bi na stežaj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, želi na stežaj odpreti naša zaprta vrata in nas poslati v svet.
Enosmerna pot
Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je enosmerna pot: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in prestrašeno, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21).
Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane
Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzočega in živega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogočimo, da prepoznajo Gospoda in Boga, tako kakor apostol Tomaž (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile slišane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju, išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče dobre Samarijane, ki poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Išče velikodušne in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.
Mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju
Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: 'Mir vam bodi' (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju. Tako kot na velikonočni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Božjega odpuščanja, ki odstrani nemir srca. Na veliko noč je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo biti prinašalka njegovega miru. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prinašali Očetovo odpuščanje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obličje same ljubezni.
Vekomaj
Božje usmiljenje je večno. Nikoli se ne konča, nikoli se ne izčrpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem 'vekomaj' najdemo podporo v trenutkih preizkušnje in slabotnosti. Lahko smo prepričani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogoče doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati Očetovega usmiljenja in ga prinašati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod širili moč evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.« (Papež Frančišek v homiliji na nedeljo Božjega usmiljenja, na Trgu sv. Petra, 3.4.2016)
Nedelja Božjega usmiljenja. Papež: Evangelij usmiljenja je odprta knjiga
»Na ta dan, ki je kot srce svetega leta Usmiljenja, sem z mislijo pri vseh ljudstvih, ki imajo žejo po spravi in miru. Posebej mislim na dramo tistih, ki trpijo posledice nasilja v Ukrajini, na tiste, ki so na predelih, razdejanih zaradi sovražnosti, ki je povzročila na tisoče mrtvih in tudi na tiste, več kot milijon jih je, ki so bili prisiljeni zapustiti to grozotno stanje, ki še vedno traja. To je predvsem prizadelo ostarele in otroke. Poleg tega, da jih nenehno spremljam s svojo mislijo in svojo molitvijo, sem začutil, da odločim ter spodbudim za njih humanitarno podporo. Za ta namen bo v nedeljo, 24. aprila po vseh katoliških cerkvah v Evropi posebna nabirka. Vabim vernike, da se pridružijo tej papeževi pobudi z velikodušnim prispevkom. To dejanje dejavne ljubezni želi poleg tega, da lajša materialno trpljenje, izraziti mojo osebno bližino in solidarnost, kakor tudi vse Cerkve do Ukrajine. Živo si želim, da bo to pripomoglo brez kakšnega odlašanja k pospeševanju miru ter spoštovanju pravice v tej tako preizkušeni deželi.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo 'Raduj se Kraljica nebeška', na Trgu sv. Petra, 3.4.2016)
Na papeževo pobudo bo v nedeljo, 24. aprila nabirka za Ukrajino