»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Današnji evangelij (Jn 10,27-30) nam ponuja nekatere izraze, ki jih je izrekel Jezus med praznikom posvetitve Jeruzalemskega templja, ki so ga obhajali konec decembra. Bil je na področju templja in morda mu je ograjen sveti prostor navdihnil podobo ovčje staje in pastirja. Jezus se je predstavil kot 'dobri pastir' rekoč: 'Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke' (vv. 27-28). Te besede nam pomagajo razumeti, da se nihče ne more imeti za Jezusovega učenca, če ne posluša njegovega glasu. To 'poslušati', pa ni površno temveč dejavno in sicer do te mere, da je možno resnično medsebojno poznavanje, iz katerega pa potem izhaja resnična velikodušna hoja, izražena z besedami: 'in hodijo za menoj' (v. 27). Gre torej za poslušanje - ne samo ušesa, temveč tudi srca!

Torej, podoba pastirja in ovac nakazuje na tesen odnos, ki ga želi Jezus vzpostaviti z vsakim od nas. On je naš voditelj, naš učitelj, naš prijatelj, naš zgled, predvsem pa naš Zveličar. Kar potrjuje naslednji stavek evangeljskega odlomka: 'In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke' (v. 28). Kdo lahko tako govori? Samo Jezus, kajti Jezusova 'roka' je eno z Očetovo 'roko', in Oče je  večji od vseh (v. 29).

Te besede nam sporočajo občutje popolne gotovosti in neizmerne nežnosti. Naše življenje je popolnoma varno v Jezusovih in Očetovih rokah, ki so eno; ena ljubezen, eno usmiljenje, razodeti enkrat za vselej v daritvi na križu. Da bi rešil izgubljene ovce, ki smo vsi mi, je Pastir postal jagnje in se je pustil zaklati, da bi vzel nase in tako odvzel greh sveta. Na ta način nam je On podaril življenje, življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Ta skrivnost se obnavlja s presenetljivo ponižnostjo na evharistični mizi. Tam se ovce zbirajo, da se nahranijo, tam postajajo eno med sabo in z Dobrim Pastirjem.

Zato nas ni več strah. Naše življenje je že rešeno pogubljenja. Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok, saj nič in nihče ne more premagati njegove ljubezni. Jezusova ljubezen je vidna. Hudič, velik sovražnik Boga in njegovih stvaritev, nas skuša na različne načine iztrgati od večnega življenja. Toda hudič ne more nič, razen če mu mi odpremo vrata svoje duše, ko sledimo njegovemu varljivemu dobrikanju.

Devica Marija je poslušala in ubogljivo sledila glasu Dobrega Pastirja. Naj nam ona pomaga, da bomo z veseljem sprejeli Jezusovo povabilo ter postali njegovi učenci in tako vedno živeli v gotovosti, da smo v očetovskih rokah Boga.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo 'Raduj se Kraljica nebeška', na Trgu sv. Petra, 17.4.2016)

Papež Frančišek: Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok

»V imenu Kristusa in Cerkve boste z zakramentom sprave odpuščali grehe. In prosim vas v imenu istega Jezusa Kristusa, Gospoda, in v imenu Cerkve, prosim vas, bodite usmiljeni, zelo usmiljeni.«

Vi predragi bratje in sinovi, ki boste posvečeni za prezbiterje, imejte pred očmi, ko opravljate sveto učiteljsko službo, da ste deležni poslanstva Kristusa, edinega Učitelja... Vaš nauk naj bo torej Božjemu ljudstvu hrana, vaše zgledno življenje bodi vernikom vir veselja, da boste z besedo in zgledom gradili Božjo hišo, ki je Cerkev. Vi boste nadaljevali Kristusovo posvečevalno delo... In končno deležni poslanstva Kristusa, Glave in Pastirja, v sinovski povezanosti s svojim škofom si prizadevajte združevati vernike v eno družino, da jih boste mogli po Kristusu v Svetem Duhu pripeljati k Bogu Očetu. Vedno imejte pred očmi zgled Dobrega Pastirja, ki ni prišel da bi mu stregli, ampak da bi on stregel, ki je prišel iskat in reševat, kar je bilo izgubljeno.« (Papež Frančišek med homilijo pri sv. maši v baziliki sv. Petra pred posvetitvijo enajstih diakonov v duhovnike)

Papež Frančišek posvetil enajst diakonov iz rimskih semenišč v duhovnike