Usmiljenje – stil življenja
»V teh prvih mesecih jubileja smo velikokrat slišali govoriti o delih usmiljenja. Danes pa nas Gospod vabi, da opravimo resno spraševanje vesti. Prav je namreč, da nikoli ne pozabimo, da usmiljenje ni neka abstraktna beseda, ampak je stil življenja. Nekdo je lahko usmiljen ali pa ni usmiljen – to je življenjski stil, za katerega se odločim. Eno je govoriti o usmiljenju, drugo pa je živeti usmiljenje. Če parafraziramo svetega apostola Jakoba, lahko rečemo: Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo. Kar usmiljenje naredi živo, je njegov stalni dinamizem, da gremo naproti potrebam in pomanjkanju tistih, ki se nahajajo v duhovni in materialni stiski. Usmiljenje ima oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, roke, ki dvigujejo.

Če ne služimo drugim, je naše življenje nerodovitno
Vsakdanje življenje nam omogoča, da se z rokami dotaknemo mnogih stisk najrevnejših in najbolj preskušanih oseb. Od nas pa se zahteva tista posebna pozornost, ki nam pomaga, da se zavemo stopnje trpljenja in stiske, na kateri se nahajajo mnogi bratje in sestre. Včasih gremo mimo situacij dramatične revščine in zdi se, da se nas ne dotaknejo. Vse se nadaljuje, kakor da ne bi bilo nič; v brezbrižnosti, ki nas navsezadnje naredi za hinavce in, ne da bi se tega zavedali, se konča kot oblika duhovnega spanja, kjer je duša neobčutljiva, življenje pa nerodovitno. Ljudje, ki gredo mimo, ki gredo skozi življenje, ne da bi se zavedali potreb drugih, ne da bi videli mnoge duhovne in materialne potrebe, so ljudje, ki gredo mimo, ne da bi zares živeli, so ljudje, ki ne služijo drugim. Ne pozabimo tega: Kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju.

Dela usmiljenja niso teoretične teme, so konkretna pričevanja
Obstajajo mnogi vidiki usmiljenja, ki nam jih izkazuje Bog. In na enak način obstajajo tudi mnogi obrazi, ki se obračajo k nam, da bi bili deležni našega usmiljenja. Kdor je v življenju doživel Očetovo usmiljenje, ne more ostati brezčuten pred potrebami bratov in sester. Jezusovo učenje ne dopušča pobega. V odlomku iz Matejevega evangelija, ki smo ga slišali, nam Gospod takole pravi: 'Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni' (Lk 25,35-36). Pred osebo, ki je lačna, se ne moremo izmakniti. Treba ji je dati jesti. Dela usmiljenja niso teoretične teme, ampak so konkretna pričevanja. Obvezujejo nas, da zavihamo rokave in lajšamo trpljenje.

V drugem videti Jezusa
Zaradi sprememb našega globaliziranega sveta so se nekatere materialne in duhovne revščine pomnožile. Dajmo prostor fantaziji ljubezni, da bi našli nove oblike dejavnosti. Na ta način bo pot usmiljenja postala vedno konkretnejša. Od nas pa se zahteva, da ostanemo čuječni kakor stražarji, da pred revščinami, ki jih je proizvedla kultura blagostanja, pogled kristjanov ne bi oslabel in postal nezmožen videti bistveno. To pomeni, videti Jezusa v lačnem, zaprtem, bolnem, nagem, v tistem, ki nima dela in mora preživljati družino. Videti Jezusa v naših bratih in sestrah. Videti Jezusa v tistem, ki je sam, žalosten, ki se je zmotil in potrebuje nasvet; v tistem, ki potrebuje, da se mu v tišini pridružimo na poti, da se ne bi čutil samega. To so dela, ki jih Jezus od nas pričakuje: gledati Jezusa v teh ljudeh. Ker Jezus tako gleda tudi na vse nas.« (Papež Frančišek v katehezi med jubilejno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.6.2016)

Papež med katehezo: Usmiljenje ni abstraktna beseda. Je življenjski stil