Prilika o vdovi in sodniku

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

O molitvi in veri

Tokrat mi med drugim stopi pred oči poveza med začetkom odlomka in njegovim zaključkom. Na začetku beremo, da moramo moliti in se ne naveličati, na koncu pa: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?  Zdi se, da govori Jezus o dveh stvareh hkrati: o molitvi in o veri. Kot bi želel hkrati opozoriti, da vztrajna molitev še ne pomeni nujno vere, ki jo bo Jezus na zemlji iskal! Pojavlja se mi torej vprašanje, kakšna molitev, je znamenje prave vere. Iz odlomka lahko izluščimo dve vprašanji in dva odgovora: Prvo vprašanje: Kako naj molimo? Odgovor: Vztrajno in goreče, z vero da nas Bog, ki je dober usliši. In drugo vprašanje: Za kaj naj molimo? Odgovor: Za pravičnost! Vendar pozor! Ne gre za pravičnost po človeških merilih. Vemo, da je bil Jožef označen kot pravičen. Pa se ni držal pravil postave in je pravičnost iskal v Bogu. Na skrivaj, ne v javnosti, kakor je zahtevala postava, je hotel odsloviti zaročenko Marijo. Hotel je, da bi se uresničila božja pravičnost, ne njegova, zato ga je Bog uslišal!

Ko sem razmišljal, da je pravičnost temeljno vprašanje molitve, sem pomislil na odlomek o farizeju in cestninarju, ki gresta v tempelj molit. In zanimivo, da prav ta odlomke sledi današnji priliki. Poglejmo, kaj v njem Jezus pravi: Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.

Najbrž nas vse rado zanese, da si domišljamo, da smo sami pravični, drugi pa ne. Prav pri spoznavanju resnice o sebi nam bi morala molitev še posebej pomagati. V pravi molitvi naj bi vedno globlje spoznavali svojo grešnost in nepopolnost. Molitev, ki je v prvi vrsti srečanje z neskončno dobrim Bogom, naj bi v nas prebujala zavest naše grešnosti in nepopolnosti. Vsaka drugačna drža v molitvi, pa naj bo ta še tako goreča, ne odraža vere, ki jo bo Sin človekov iskal, ko bo prišel na zemljo! Vera brez del je namreč mrtva. Tako razumem kot prvi namen molitve spoznati svojo nepravičnost in se z njo srečevati, drugi pa goreče odpravljati nepravičnost v svetu. Lahko bi rekli, da je vneta molitev uboge vdove spreminjala njo samo in svet.

O tem, kako nevarno si je misliti, da bo kakršna koli molitev pomagala pri odrešenju, nam kruto zapiše sv. Favstina Kowalska, ki je prejela mnogo razodetij v srečevanju z Jezusom. V enem od teh ji je Jezus rekel: Dopustil bom uničenje samostanov in cerkva. Sv. Favstina mu je odgovorila: »Jezus, saj je vendar v samostanih toliko oseb, ki te slavijo.« Gospod je odgovoril: To slavljenje rani moje Srce, ker je iz samostanov pregnana ljubezen. Tam so osebe brez ljubezni in požrtvovalnosti, polne sebičnost in samoljubja, ošabne in domišljave, polne sprijenosti in hinavščine, mlačne osebe, ki imajo komaj toliko topline, da se same ohranijo pri življenju. Tega moje Srce ne more prenesti. Vse moje milosti, ki jih vsak dan vlivam vanje, odtekajo kakor po skali. Ne morem jih prenašati, ker niso niti dobre niti slabe. Samostane sem ustanovil, da bi po njih posvečeval svet; iz njih mora kipeti močan plamen ljubezni in darovanja. Če se ne spreobrnejo in ne vnamejo s prvotno ljubeznijo, jih bom prepustil , da jih svet uniči … (Dn 1702)

Marija je zgled čudovite molitve: jasne v zavesti svoje majhnosti, goreče v želji, da izpolni očetovo voljo, da hodi v božji luči in jo prinaša svetu. Prosimo jo, naj nam v naših molitvah stoji ob strani, da bomo prav, goreče in vztrajno molili.