13. 5. Početek vseh zli skušnjav je nestanovitnost duha in premajhno zaupanje v Boga; zakaj kakor ladjo brez krmila valove sem ter tja ženo, tako skušnjave človeka, ki je vnemaren in je popustil svoje sklepe. Ogenj preskuša železo, skušnjava pa pravičnega človeka. Dostikrat ne vemo, kaj zmoremo, skušnjava pa razkrije, kaj smo. Čuti je pa treba posebno ob pričetku skušnjave; takrat namreč sovražnika še laže premagamo, če mu nikakor ne dovolimo vstopa v srce, marveč mu že na pragu, brž ko potrka, zastopimo pot. Zato je rekel nekdo: “Skraja se srčno upri, sicer bo zdravljenje prepozno” (Ovid). Najpoprej se duha poloti le misel, nato živa domišljija, potem sla, grešno poželenje in privoljenje. Tako zlobni služabnik polagoma ves vstopi, ker se mu nismo ob začetku uprli. In čim dalje se kdo vnemarno obotavlja in se ne upira, tem slabejši je od dne do dne, sovražnik pa nasprotno tem močnejši.