Zgodba, ki se začne z majhno ljubosumnostjo
»Berilo iz Prve Mojzesove knjige govori o Kajnu in Abelu. V tem odlomku se v Svetem pismu prvič pojavi beseda 'brat'. Pripoveduje o zgodbi bratstva, ki bi moralo rasti in biti nekaj lepega, a je bilo uničeno. Ta zgodba se začne z majhno ljubosumnostjo: Kajn se razsrdi, ker Bog ne sprejme njegove daritve. Tako v sebi začne gojiti tisto čustvo, ki bi ga lahko obvladal, a tega ne stori. Kajn je dal prednost instinktu, v sebi je raje kuhal to čustvo, ga povečeval, mu pustil rasti. Greh, ki ga je storil kasneje, je bil skrit za tem čustvom, ki je rastlo in rastlo. Tako raste tudi sovraštvo med nami: začne se z nečim majhnim, ljubosumnostjo, nevoščljivostjo, in to nato raste. Življenje gledamo le s tega zornega kota. Tista iver za nas postane bruno, toda to bruno imamo sami. In naše življenje se vrti okoli njega ter uničuje vez bratstva, uničuje bratstvo.

Zamera ni krščanska. Bolečina da, zamera ne.
Postopoma postanemo obsedeni s tistim zlom, ki vse bolj raste in nas preganja. Sovraštvo raste in vedno se konča slabo. Ločim se od svojega brata: ta ni moj brat, ta je sovražnik, ta mora biti uničen, pregnan stran … In tako so ljudje uničeni, tako sovraštvo uniči družine, narode, vse! Tisto grizenje samega sebe od jeze, biti vedno obsedeni z nečim: to se je zgodilo Kajnu, ki je na koncu svojega brata umoril. 'Ne: brata ni. Sem le jaz. Bratstva ni. Sem le jaz.' To, kar se je zgodilo na začetku, se zgodi vsem nam. A ta proces mora biti ustavljen takoj na začetku, ustaviti ga je treba že pri prvi zagrenjenosti. Zagrenjenost ni krščanska. Bolečina da, zagrenjenost ne. Zamera ni krščanska. Bolečina da, zamera ne. Koliko sovraštva, koliko razdorov …

(Današnji sveti maši je prisostvovalo nekaj novih župnikov. Papež Frančišek se je nanje obrnil z besedami): Tudi v naših župniščih, v naših škofijskih kolegijih, koliko razdorov se začne tako! Zakaj so tisto stolico dali njemu in ne meni? Zakaj to? Majhne zadevice … Razdori … Bratstvo je uničeno.

Da, ti si varuh svojega brata.
Bog vpraša: 'Kje je Abel, tvoj brat?' Kajnov odgovor je ironičen: 'Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?' Da, ti si varuh svojega brata. In Gospod pravi: 'Glas krvi tvojega brata iz zemlje vpije k meni.' Vsakdo med nami lahko reče, da ni nikoli nikogar ubil. Pa vendar, če gojiš slabo čustvo proti svojemu bratu, si ga ubil; če svojega brata užališ, si ga v svojem srcu ubil. Uboj je proces, ki se začne z majhnim.

Tako je tudi, ko vemo, kje so tisti, ki so bombardirani ali pregnani, a si mislimo, da ti niso bratje. Koliko mogočnikov na zemlji reče tako: 'Mene zanima ta teritorij, mene zanima ta ali oni kos zemlje … Če bomba pade in ubije 200 otrok, to ni moja krivda, kriva je bomba. Mene zanima teritorij …' Vse se prične s tistim čustvom, ki te pripelje do tega, da se ločiš, da drugemu rečeš, da je zgolj neznanec, da ni brat … Tako končamo v vojni, ki ubije. Toda sam si ubil že na začetku. To je proces krvi. In danes kri mnogih ljudi v svetu iz zemlje vpije k Bogu. Vse je povezano. Tista kri tam – morda majhna kapljica krvi – je povezana s tem, da sem z mojo ljubosumnostjo, z mojo nevoščljivostjo uničil bratstvo.

Pomislimo na tiste, ki smo jih uničili z jezikom
Naj nam Gospod danes pomaga ponoviti svoje vprašanje: 'Kje je tvoj brat?' Pomaga naj nam pomisliti na tiste, ki jih uničimo z jezikom, in na vse tiste v svetu, ki so obravnavani kot stvari in ne kot bratje, ker je pomembnejši nek kos zemlje kakor pa vez bratstva.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 13.2.2017)

Papeževa jutranja homilija: »Da, ti si varuh svojega brata.«