V boju s skušnjavo, da bi podlegla strahovom in ne tvegala stopiti v odnos, me Jezus vabi, da bi se tudi sama v celoti naslonila na Očeta. Da bi se zavedala, da lahko le v Njem lahko v polnosti najdem to, po čemer hrepenim; popolno ljubezen in sprejetost. Se mi zdi, da se lahko umirim le v zavesti, da sem Njegova ljubljena hči. Tako mi ni potrebno iz odnosov bežati, kajti sama zase ne morem biti srečna. Obenem pa zmorem v odnosu z drugim iskati resnico in za njo stati, se ne prilagajati za vsako ceno le, če imam svojo ceno in "varnost" pri Očetu.

Želim si, da bi vsi zmogli bolj zaupati v Njegovo neskončno ljubezen do nas!

 Te dni me nervira pomivalno korito, ki je vedno polno, kupi opranih cunj, ki cakajo na pospravljanje ipd. Pa si recem:"Saj bo. Vazno, da smo skupaj." Tudi moz mi vcasih zvecer rece: "Pusti, dovolj je bilo.", a se vseeno tezko umirim. Tudi ko se skupaj lotimo dela mi gre na zivce, ker gre pocasi, ker moram skozi pazit, opominjat, spodbujat. 

Zato si pogosto klicem v misli to, da ne zivimo samo od kruha. Ob tem si veckrat kar nekako oddahnem in dobim pogum, da verjamem, da sem ok, in da dam nase odnose na prvo mesto. Potem se pa tudi ostalo porihta.

Predvsem, da se umirjam in prepuščam, da bo delo opravljeno pa če tudi v naslednjem dnevu in, da bi znal poiskati čas za delo in za odnose. Predvsem pa se učim tega, da delo ne bi bil beg iz odnosov, ampak kot koristno v pridobivanju energije za gradnjo odnosov. meni opravljeno delo veliko pomeni, zato ob tem dobivam tudi veliko motivacije in energije.

 Jezus me vabi v odnos z Očetom, ob katerem ni strahu, saj sem, taka kot sem, z vsemi željami, bolečinami, čustvi, tudi če si jih ne znam razložit ali pospravit v predalčke, v redu, njegova ljubljena hči.

Ko bi rada vse rešila sama, ne potrebujem Boga in padam vedno globlje v temo iz katere skoraj ne vidim več. Vse je brezupno, zdi se, da ne bo nikoli bolje. Če pa prosim Bogaza milost spoznanja in se trudim odpreti Njemu, se mi marsikaj razjasni, tudi razlage pridejo prej ali slej...