Ja, zelo lepo postane, ko pustiš delo ob strani za to, da lahko v miru poješ večerjo, se kaj pogovoriš, posmeješ. Otroke običajno vprašava, kako je bilo v varstvu in komentiramo dogodke, ki so se zgodili. Tudi midva si imava veliko za povedat. Fajn je, ko ni hitenja in nobeden ne kriči ;) Ali pa imava živce in umirjava situacijo, kljub temu, da sva zelo utrujena.

Vesela sva tudi, ko dava otroke spat, in je želja za se pocrtat. To običajno pomeni, da sva se uspela čez dan dovolj slišati, sicer pa ravno takrat butne ven kopica problemov.

Na splošno vidim, da je veliko lepše, če razmišljam o tem, kje je drugi in kaj si želi, kot da vidim samo svojo goro dela in svoje skrbi in svojo utrujenost. Potem se umirim in lahko sproščeno delim tudi to, kar se mi dogaja, in po navadi velja, da se ob ne tečni ženi in mami lažje umiri vsa družina. 

Tudi zame je danes aktualno spoznanje, kakšen dar je zame moj mož. Samo dva dni je bil odsoten pa je bilo dovolj, da sem ozavestila, kako samoumeven mi je.
Če se večkrat slepim, kako zmorem tudi brez njega mi je bila nocojšnja noč v streznitev. Zgodaj sem želela pospremiti otroke spat, da bi imela zvečer še čas zase. Pa je bila najmlajša hči, ki je vajena, da jo mož pospremi spat, prav nadležna z vprašanji, kdaj in če sploh, se tata vrne. Celo noč sva prebedeli zaradi kašlja, zaradi katerega je še bruhala.
Kako se lahko zgodi to ravno to noč, ko sem sama, brez pomoči! Pa tako mirno običajno prespimo noč! In še ponoči vsako uro vprašanje, kdaj se tata vrne.
Sem bila moža danes ob povratku res vesela. Kako hitro mi je postalo jasno, kakšno srečo imam, da mi je opora pri vzgoji, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in sogovornik s katerim lahko delim svoje življenje.