Jezusov lep in sijoč obraz ter »nek drug Jezusov obraz«

»V evangeljskem odlomku o Jezusovi spremenitvi (Mt 17,1-9) se besedilo na dveh mestih nanaša na lepoto Jezusa, Jezusa-Boga, sijočega Jezusa, Jezusa, polnega radosti in življenja.  Jezusova lepota je prvič omenjena v videnju: 'Vpričo njih se je spremenil.' Spremenil se je pred učenci: 'Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.' Tako se je Jezus spremenil, preoblikoval. Ko so se kasneje vračali z gore, je učencem zapovedal, naj ne govorijo, kar so videli, dokler ne bo vstal od mrtvih. Tudi v vstajenju bo Jezus imel – in gotovo ga je imel tudi v tistem trenutku, čeprav še ni vstal – isti sijoč, bleščeč se obraz. Toda kaj je hotel reči s tem? Da bodo med to spremenitvijo, ki je bila zelo lepa, in med vstajenjem, videli nek drug Jezusov obraz: ta obraz ne bo tako lep; bo grd, iznakažen, trpinčen, zaničevan obraz, okrvavljen zaradi trnove krone. Jezusovo celo telo bo kakor nekaj, kar se lahko 'škartira'.

Jezus je postal greh, postal je prekletstvo
Dve spremenitvi, in med njima križani Jezus, križ. Pogosto moramo gledati križ! Jezus-Bog – rečeno je bilo 'ta je moj Sin', 'ta je moj ljubljeni Sin' – Jezus, torej Božji Sin, Bog sam, nad katerim ima Oče veselje: On se je izničil, da bi rešil nas! Pavel je za to uporabil izredno močno besedo, ki je morda med najmočnejšimi v Novi zavezi: sam je postal greh (glej 2 Kor 5,21). Greh je nekaj najgršega; greh je žalitev Boga, zaušnica Bogu; pomeni Bogu reči: 'Ti zame nisi pomemben, raje imam to …' In Jezus je postal ravno greh, sam sebe je izpraznil in se ponižal vse do tam … Da bi učence pripravil, da se ne bi pohujšali, ko ga bodo videli takega, na križu, jim je prej dal videti to spremenitev.

Navajeni smo govoriti o grehih; na primer, kadar se spovemo: Naredil sem ta in oni greh … Pri spovedi, ko nam je odpuščeno, čutimo, da nam je odpuščeno ravno zato, ker je On ta greh s trpljenjem prevzel nase. On je postal greh. Sami pa smo navajeni govoriti tudi o grehih drugih, kar je nekaj grdega. Namesto da govorimo o grehih drugih, je bolje, da bi gledali lastne grehe in Njega, ki je postal greh. Sami namreč ne moremo, kakor On, postati greh.

Pot naproti veliki noči: kontemplacija dveh Jezusovih obrazov
To je pot naproti veliki noči, naproti vstajenju: iti naprej z gotovostjo o tej spremenitvi; gledati ta tako sijoč in tako lep obraz, ki bo takšen tudi v vstajenju in ga bomo našli v nebesih; ter gledati tudi ta drugi obraz, ki je postal greh in je tako plačal za vse nas. Jezus je postal greh, postal je 'prekletstvo Boga' za nas: blagoslovljeni Sin je v trpljenju postal preklet, ker je prevzel nase naše grehe (glej Gal 3,10-14).

Premišljujmo o tem: Koliko ljubezni! Koliko ljubezni! Premišljujmo pa tudi o lepoti Jezusovega spremenjenega obraza, ki ga bomo srečali v nebesih. In naj nas ta kontemplacija dveh Jezusovih obrazov – spremenjenega in tistega, ki je postal greh, ki je postal prekletstvo – naj nas spodbudi, da gremo naprej po poti življenja, po poti krščanskega življenja. Naj nas spodbudi, da prosimo odpuščanje za naše grehe, da ne bi grešili toliko … In naj nas predvsem spodbudi, da bi zaupali, kajti če je On postal greh, je to zato, ker je nase prevzel naše grehe. In On je vedno pripravljen, da nam odpusti. Za to ga moramo le prositi.« (Papež Frančišek med sv. mašo v rimski župniji sv. Marije Magdalene Canossa; Rim, 12.3.2017)

Papeževa homilija o spremenitvi: Kontemplacija dveh Jezusovih obrazov

13. marca 2013 izvoljen papež Frančišek. Kardinal Parolin o tej četrti obletnici