Si uspel uresničiti svoj sklep? Kako je to vplivalo na tvoj odnos z drugim? Česa se lahko veseliš? Ali vidiš dar?
Uspelo mi je:
Ob pogovoru z drugim spoznavam, da je tudi drugi ranljiv, šibak in grešen. Osvobajam se idealizacije bližnjega in lastnega napuha. Oba sva grešna, na poti iskanja in oba ljubljena božja otroka.
Kako pa je tebi uspelo?
Lepo mi je vsakič, ko uspem deliti, kje sem in kaj se mi dogaja in čutim, da sem v tem sprejeta. Vedno znova čutim, da je potrebna zavestna odločitev za boj za resnico v odnosih. Konkretno to pomeni iskati prepreke, ki mi onemogočajo, da bi videla drugega in sebe v realnosti. Odpovedovati se idealizaciji ali preziru, odvisno kam me bolečina odnosa odnese in ne uspem videti prav.
Ne vem, če mi je že uspelo uresničiti sklep, se pa trudim na tem, da mi bi spelo in se vsakič ozaveščam stvari, ki so potrebne, da jih vzamem in izpeljem. Sigurno to vpliva tudi na odnos z drugim, prinaša več veselja, razumevanja. Veselim se, da se pri temu lahko čutim tudi koristnega in, da je to en dar. Pričevanja na forumu se mi zdijo zelo pomembna, da si lahko tudi na tak način podelimo stvari, kar se nam dogajajo in s tem tudi prispevamo k spodbudi tistim, ki se trudijo podajati razmišljanje oz. dajati smernice k čemu nas posamezni odlomki ali postna razmišljanja vodijo.
Uspelo mi je na enem malo širšem srečanju večkrat povedat svoje mnenje oz. vprašanje. Stalno sem se spraševal, če je komentar primeren ... nisem gotov, če je bil. Vesel pa sem, da sem na ta način stopll v določene odnose, ki sicer kar ne vem kaj bi z njimi. Tako sem v odnosu z njimi manj prestrašen, bolj realen ...