Prvega maja 1933 je sestra Favstina izrekla večne zaobljube. To je bil dan njene poroke z Jezusom. Od takrat dalje se je čutila z Njim še tesneje povezana. Spoznanje, da bo kot Njegova nevesta delila z Njim tudi trpljenje, je ni prestrašilo. V Dnevnik je zapisala: »Moja ljubezen ne pozna ovir v dokazovanju ljubezni svojemu ljubljenemu.«
Kmalu po večnih zaobljubah so jo prestavili v nov samostan v kraju Vilna. Dobila je tudi nove dolžnosti. Čeprav je bila izvrstna in izkušena kuharica, je morala v Vilni prevzeti odgovornost za vrt. To je bilo zanjo nekaj povsem novega. Nobenih izkušenj ni imela z gojenjem zelenjave, sadja in rož. Vrt pa je bil ogromen: dolge zelenjavne grede, sadno drevje, grmičevje in rastlinjaki za cvetje. S pridelki so oskrbovali 20 sester in okoli 80 gojenk. Sestra Favstina ni vedela, kako naj se loti dela, a je zaupala: »Tudi če nečesa ne znam, me bo Gospod Jezus blagoslovil.«
Z vso odgovornostjo je sprejela novo službo. V Vilni in njeni okolici je obiskovala vrtnarje, opazovala jih je in jih spraševala. Pri delu je bila marljiva, čeprav je bila šibkega zdravja. S ponižnostjo in potrpežljivostjo je počasi dosegala rezultate. Postala je sposobna vrtnarica.
Pri delu so ji pomagale tudi gojenke. »Pogosto so ji na pomoč pošiljali najbolj nemogoča dekleta, nad katerimi so učiteljice že dvignile roke. Sestra Favstina pa je vedno našla pot do njihovih src,« se je spominjala sestra Justina.
Od ponedeljka do sobote je opravljala težko delo na vrtu. V nedeljo, ko je bila prosta obveznosti, pa je rada priskočila na pomoč še v kuhinji. Sestre so kmalu opazile njeno predanost poklicu in veselje, s katerim je služila drugim. Nekatere so ob tem čutile spoštovanje, druge pa zavist in ljubosumje. Tako so se težave s sestrami nadaljevale tudi v novem samostanu.
Še posebno veliko trpljenja ji je povzročala sestra Petronela, ki je prej skrbela za vrt, po prihodu sestre Favstine, pa ji je bila dodeljena skrb za živali. Tega ni mogla sprejeti. Najprej je upala, da se bo izkazalo, da je Favstina za delo na vrtu preveč nesposobna. Ob lepih rezultatih pa je želja po maščevanju v njej še bolj rasla. Ves čas je tožila prednici, češ da je vrt zanemarjen in da bi sestra Favstina lahko hitreje opravljala svoje delo. Dosegla je, da je odslej na vrtu pomagalo le še sedem gojenk, medtem ko jih je v času, ko je vrtnarila sama, delalo kar štirinajst. Sestra Favstina je ponavljala, da potrebuje nujno več rok, a njene prošnje so bile zavrnjene. Tako se je včasih res zgodilo, da se je kje zarasel plevel. Sestra Petronela je takoj izkoristila priložnost in jo pred vsemi obtožila malomarnosti.
Nekoč je vzela srp, češ da bo sama oplela gredo z zeljem, če je že sestra Favstina tako nesposobna. Poleg plevela pa je posekala tudi zeljnate glave. Škoda je bila velika. Sestro Favstino je prevzela velika žalost. Skrbelo pa je ni zelje. Bala se je za Petronelino dušo. Brez pritožb je okopala tistih nekaj zeljnatih glav, ki so še ostale. Kmalu pa so tako zelo zrasle, da sestre še svoj živi dan niso videle tako debelih. Sestra Favstina se je veselila: »Kako dober je Gospod Jezus! Kako me je blagoslovil!« Sestra Petronela pa je ostala brez besed. Opazila je njeno ponižnost in dobroto. Od takrat se je spremenila in si zoper Favstino ni drznila več ničesar reči.

                                                                                                         *
Ponižnost je krepost, ki ti pomaga, da sebe vidiš takšnega, kakršen v resnici tudi si. Imaš dobre, pa tudi slabe lastnosti. Veliko je stvari, ki jih znaš, še več pa takšnih, ki jih ne. Imaš talente in sposobnosti, imaš pa tudi šibke točke ter slabosti. S tem ni nič narobe. Le če se zavedaš svojih pomanjkljivosti, lahko z Božjo pomočjo rasteš, se učiš in napreduješ.

Naloga:
Zmoli molitev »O, Jezus, blagoslovi me« in prosi Jezusa, naj te uči ponižnosti.