Oče Sopoćko je nekoč dejal sestri Favstini: »Če te reči, o katerih govoriš, res izhajajo od Boga, potem se pripravi na veliko trpljenje. Naletela boš na nepriznavanje in preganjanje. Imeli te bodo za histerično, čudaško, toda Bog ne bo skoparil s svojimi milostmi. Prava Božja dela vedno zadevajo na težave in so zaznamovana s trpljenjem. Če ima Bog namen kaj izpeljati, bo kljub vsem težavam prej ali slej to tudi uresničil, ti pa se medtem oboroži z veliko potrpežljivostjo.«
Pisanje Dnevnika je med sestrami povzročilo nov val obrekovanj. Kljub temu, da se je Favstina umikala na samo, so sestre kmalu opazile, da se nekaj dogaja. Tu in tam so jo zalotile, da si na skrivnem nekaj zapisuje. Iz radovednosti so želele, naj jim svoje zapiske pokaže. Sestra Favstina pa jim je dala jasno vedeti, da ne bo tega kazala nikomur, razen spovedniku. To je seveda pri sestrah zbudilo še večjo radovednost in jezo. V skupnosti je bilo najmanj pet sester, ki so se med seboj povezale v prepričanju, da je Favstino potrebno oklestiti v njeni nadutosti. Na skrivaj so ji sledile, da bi jo zasačile pri pisanju. Posmehljivo so jo spraševale, ali morda piše življenjepis. Nekoč so ji med rekreacijo izmaknile zvezek in jo pred vsemi dražile z njim. Ves čas so jo zasledovale in opazovale, kadar pa se jim je zdelo, da je naredila kakšno napako, so jo ozmerjale: »Sestra, vi pravite, da imate razodetja, pa delate takšne napake!« Sestra Favstina jim ni zamerila, čeprav jo je njihovo vedenje bolelo. Še naprej jim je izkazovala ljubezen. Sramotenja pa so se še stopnjevala. Nekoč jo je neka sestra zaradi neresnične obtožbe prisila, da je svoje kosilo pojedla s tal namesto iz krožnika. Sestra Favstino je tiho sprejela tudi to ponižanje.
Ostale sestre se temu niso mogle načuditi. Razmišljale so: »Sestra Favstina je ali neumna ali pa sveta, ker povprečen človek gotovo ne bi prenesel, da bi mu nekdo stalno tako kljuboval.« Njena drugačnost jih je pritegnila. Vedno pogosteje so se v svojih težavah zatekale k njej in jo prosile, naj jim svetuje ter moli zanje. Med prostim časom so se večkrat zbrale ob njej. Rade so ji prisluhnile, kako jim je na preprost način in goreče pripovedovala o Božji dobroti. To pa so seveda opazile tudi njene nasprotnice. Še bolj so pritisnile nanjo. Zmerjale so jo, češ da se ima za duhovno voditeljico in nekakšno princeso. »Seveda sem princesa, saj se v mojih žilah pretaka Kristusova kraljevska kri,« jim je nekoč odgovorila. To pa je le še bolj podžgalo njihovo jezo.
Sestra Favstina se je ob napadih in pritiskih sester na zunaj povsem obvladovala. V notranjosti pa je zelo trpela. Nekoč ji je neka sestra izrekla naslednje besede: »Ti čudakinja, histerična ženska, vidkinja, izgini iz sobe, naj te več ne vidim.« V navalu jeze je grabila stvari okrog sebe in jih pričela metati Favstini v obraz, dokler ta ni stekla iz sobe. V svoji celici je Favstina pokleknila pod križ. Čutila je, kako je satan izkoristil trenutek njene slabosti in obhajati so jo začele misli: »No, zdaj pa imaš svoje plačilo, za zvestobo in iskrenost. Je mogoče biti iskren ob takšnem nerazumevanju. Jezus, Jezus, ne morem več,« je jokala. Čez čas je v sebi slišala Jezusovo tolažbo: »Ne boj se, jaz sem s teboj.«
Prijateljstvo z Jezusom ji je tako pomagalo, da je sramotenje prenašala tiho in krotko. V svoj Dnevnik je zapisala: »Ponižanje je vsakdanja hrana. Razumem, da nevesta sprejema vse, kar zadeva njenega ženina; torej me mora ogrniti tudi oblačilo njegovih sramotenj. Veliko trpim. Prizadevam si molčati, ker ne zaupam jeziku, ki je pripravljen v takih trenutkih govoriti o sebi; a prav on mi mora služiti, da slavim Boga.«

                                                                                                             *
Kot Jezusov prijatelj boš tudi sam kdaj doživel, da te bodo imeli za čudnega. Ne ustraši se. Naj te to, kar o tebi mislijo drugi, ne vznemirja. Pogumno se zavzemaj za dobro.

Naloga:
V družini se pogovorite, ali ste kdaj doživeli, da so vas drugi imeli za čudne, ker ste sledili temu, kar uči Jezus. Prosite Jezusa za pogum, da boste vztrajali v dobrem, ne glede na to, kaj bodo o vas mislili drugi. Zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je za nas s trnjem kronan bil«.