Izkustvo bližajoče se smrti je v sestri Favstini oblikovalo globoko sočutje do vseh umirajočih. Odslej je še z večjo gorečnostjo molila za umirajoče in duše v vicah. Z njimi pa ni bila povezana le v molitvi. Bog ji je naklonil poseben dar, da se je z njimi srečevala tudi v notranjih videnjih.
Takšno srečanje je prvič doživela že v času noviciata, ki ga je leta 1926 opravljala v krakovski redovni hiši. Na dan njenega prihoda v novo skupnost je umrla sestra Henrika, stara komaj 29 let. Nekaj dni po svoji smrti jo je ponoči obiskala in jo prosila, naj sestre zanjo darujejo sveto mašo. Sestra Favstina je sprva mislila, da so bile vse to le sanje, ko pa jo je umrla obiskala še drugič, se je takoj odpravila do predstojnice in ji povedala njeno prošnjo. Po opravljeni sveti maši se ji je sestra Henrika spet prikazala in se ji zahvalila. Njena duša je bila sprejeta v nebesa.
Po tem dogodku so sestro Favstino umrli pogosto obiskovali. Pripovedovali so ji o svojem velikem trpljenju, ki ga prestajajo v vicah. Prosili so jo za molitev ali odpoved, s katero jim bo pomagala priti v nebesa. Rada se je žrtvovala zanje. V velikem zaupanju v Božje usmiljenje je njihove duše priporočala Jezusu in ga prosila, naj jih vzame k sebi.
V notranjih razodetjih pa so se nanjo obračali tudi umirajoči. Nekoč je med delom na vrtu v sebi zaslišala glas neke sestre iz druge redovne hiše. Povedala ji je, da umira in jo prosila, naj moli zanjo. Sestra Favstina je povabila tudi gojenke, da so skupaj z njo med delom molile za umirajočo sestro. Minilo je nekaj ur in sestra Favstina je spet slišala glas:
»Hvala.« Vedela je, da je sestra umrla in je pri Bogu. Isti večer so redovnice prejele obvestilo o njeni smrti.
Nekoč je imela videnje Jezusa. Prosil jo je, naj obišče umirajočega grešnika in zanj zmoli rožni venec Božjega usmiljenja. Naenkrat se je znašla v neznani koči. Zagledala je posteljo, na kateri je v strašnih mukah umiral starejši moški. Okoli njega je bila zbrana družina. V sobi pa so bili tudi hudi duhovi. Prežali so na njegovo obupano dušo, da bi jo zvlekli s seboj. Sestra Favstina je pričela goreče moliti rožni venec Božjega usmiljenja. Zlobni duhovi so se razbežali, mož pa je mirno izdihnil.
Sestra Favstina je tako pomagala mnogim dušam. Še posebno rada je zanje darovala svoje trpljenje, ki se je z napredovanjem tuberkuloze še stopnjevalo. Ob tem pa je vedno pogosteje doživljala tudi napade hudih duhov. Prikazovali so se ji v podobi pobesnelih psov in ji ponoči grozili, da jo bodo raztrgali. Kričali so nanjo, da jo sovražijo, ker jim jemlje duše, za katere so se tako trudili, da bi jih pridobili zase. Sestra Favstina pa se teh napadov ni bala. Njeno zaupanje v Boga je bilo veliko. »Če Bog hoče, da me raztrgate, pa me dajte,« je odgovarjala. Hudi duhovi so bili brez moči in so takoj izginili.
Razodetja povezana z umiranjem in smrtjo so sestro Favstino usmerjala h globoki ponižnosti. »Z menoj, grešnico, se bo po smrti zgodilo isto, kakor z vsemi grešniki, če me ne bo obvarovalo Božje usmiljenje,« je govorila. Hkrati pa se je v njej utrjevalo spoznanje, da je Božje usmiljenje resnično neskončno. Jezus želi v svoj objem sprejeti vsako dušo, pa naj bo še tako grešna. Le v zaupanju, da nas sprejema in neskončno ljubi, lahko pridemo v Njegovo bližino.

                                                                                                            *
Jezus te ima rad in ti želi biti kar najbolj blizu. Zate je pripravil prostor v nebesih. Veseli se tega in si že na zemlji prizadevaj, da bi mu prihajal vedno bližje.

Naloga:
V družini zmolite rožni venec Božjega usmiljenja in prosite Jezusa, naj vam bo blizu v življenju in smrti.