Sestra Favstina je novo leto 1938 dočakala v postelji, iz katere že več dni ni mogla vstati: »Bodi pozdravljeno, novo leto, v katerem se bo dokončala moja dovršitev,« je zapisala v Dnevnik. Počutila se je počaščeno, da jo bo Jezus vzel k sebi ravno v triintridesetem letu življenja. Pogosto je premišljevala Jezusove besede: »Hočem, da bi bili tvoji poslednji trenutki popolnoma podobni mojim na križu.« Njena edina želja je bila, da bi se te besede uresničile.
Njeno trpljenje pa še ni bilo povsem dopolnjeno. Tuberkuloza se je iz pljuč razširila na kosti in druge organe. Doživljala je, kako njeno telo živo razpada. V Dnevnik je februarja 1938 zapisala: »Vidim, da moja zemeljska lupina začenja razpadati; tega se veselim, ker se bom kmalu znašla v hiši svojega Očeta.«
Resnosti njenega stanja so se končno začele zavedati tudi druge redovnice. Čutile so, da se je približal čas njene smrti. Med njimi je bilo vedno več takih, ki so prepoznavale njeno svetost. Prosile so jo, naj moli zanje, ko bo pri Bogu. Neka sestra se je v pismu takole izrazila: »Čakam, kdaj vas bo Gospod Jezus poklical k sebi, ker vem, kaj to bo, in zelo želim, da bi umrli.« Sestra Favstina se je iz srca nasmejala nerodni izbiri besed. Pismo te sestre jo je razvedrilo.
Aprila istega leta so sestro Favstino sprejeli v sanatorij, posebno zdravstveno ustanovo za kronične bolezni. Tam je ostala pet mesecev. Bila je že tako izčrpana, da ni mogla več redno obiskovati svete maše in prejemati obhajila. A Jezus je imel zanjo pripravljenih še veliko milosti. Ob dnevih, ko ni mogla vstati iz postelje, jo je obiskoval nebeški angel, seraf, in ji prinašal sveto hostijo. Obiskoval pa jo je tudi Jezus. Spodbujal jo je in učil, kako naj nosi svoj križ in se pripravlja na smrt. V začetku junija 1938 je Favstina opravila svoje zadnje duhovne vaje. Trajale so tri dni, vodil pa jih je Jezus sam. Vsak dan je zanjo izbral evangeljski odlomek in ji naročil, naj ob njem premišljuje, nato pa ji je predaval o duhovnem boju, žrtvovanju, molitvi in usmiljenju. Sestra Favstina je njegove besede zapisovala v Dnevnik.
Kmalu po tem je doživela hud napad zaradi notranjih krvavitev. Pljuvala je kri, imela je močno povišano temperaturo. Upala je, da je to njen zadnji boj. Vendar pa se je stanje naslednji dan nekoliko izboljšalo. V molitvi se je pritožila Jezusu: »Varaš me, Jezus, kažeš mi odprta vrata nebes in me spet puščaš na zemlji.« Jezus pa ji je odgovoril: »Ne bo več dolgo«.
Ta dogodek je zapisan na zadnjih straneh Favstininega Dnevnika. Odslej ni zmogla več pisati. Njeno trpljenje pa se je nadaljevalo. 17. septembra, tri tedne pred smrtjo, se je vrnila v samostan. Sestre, ki je pet mesecev niso videle, so bile pretresene zaradi njenega stanja. Sestra Stella ga je takole opisala: »Shujšan, porumenel in povsem spremenjen obraz z velikimi globoko vdrtimi očmi s temnimi kolobarji in prodornim, preiskujočim pogledom.« Med sestrami, ki so pozdravile Favstino, je bila tudi sestra Krizostoma, ki jo je prej obtoževala hlinjenja bolezni. Ob pogledu na Favstino je bruhnila v jok: »Kako pa ste videti, uboga sestra?! Saj ste kot okostnjak!« je dejala.
Sestro Favstino so namestili v izolacijsko sobo. Bila je zelo slabotna. Ni mogla več vstati, skoraj ničesar ni zmogla več zaužiti. Tuberkuloza je tako prizadela njen požiralnik in črevesje, da ni mogla požirati. Ves čas je trpela strašno žejo. A ni je bilo strah. V globokem miru je pričakovala trenutek, ko se bo njeno prijateljstvo z Jezusom dopolnilo. Sestre, ki so jo obiskovale, je nikoli niso slišale tarnati. Govorila je le še o Jezusu in njegovem neskončnem usmiljenju. Večkrat je ponovila besede: »Samo še malo, samo še malo.«
»Oko ni videlo, uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil devicam,« je 5 oktobra 1938 tiho zapela sestra Favstina. Začel se je njen smrtni boj. »Danes me bo Jezus vzel k sebi,« je napovedala. Prejela je zadnjo odvezo in bolniško maziljenje. Še isti večer je zadnjič odprla oči in se nasmehnila. Nato je sklonila glavo. Nebeška vrata so se odprla ...

                                                         *
Sestra Favstina je dosegla nebesa. Tam je pripravljen prostor tudi zate. Veseli se tega!

Naloga:
V družini se pogovorite o umiranju, smrti in večnem življenju. Zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je v nebesa šel« in prosite Jezusa za srečno zadnjo uro.