»Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: 'Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?'«

V nedeljo je bilo v naši skupnosti na Dobrovi srečanje naših staršev. V pridigi, ki jo je pri sv. maši imel g. Peter Zakrajšek, se mi je zdela zelo lepa in pomenljiva misel, da je Jezus z vprašanjem, ki ga je zastavil svojim učencem, po prihodu v pokrajino Cezareje Filipove, hotel preveriti najmanj dvoje: najprej, če so učenci sploh kaj v stiku z ljudmi, ali sploh vedo, kaj ljudje razmišljajo, doživljajo, o čem se pogovarjajo, kakšno je njihovo življenje… in drugo: ali so toliko v stiku z ljudmi, da vedo tudi, kaj ljudje verujejo, kaj si mislijo o Odrešeniku, ali sploh hrepenijo po odrešenju… Šele tako bodo lahko med nje prinesli to, kar verujejo oni - novost, ki jo prinaša Kristus.

Kako aktualno in potrebno se mi zdi to tudi za naše oznanjevanje. Kako življenjsko bi bilo naše pričevanje za Kristusa, če bi res, kot pravi papež Frančišek, imeli vonj po ovcah, če bi poznali stiske ljudi od znotraj, če bi se pustili umazati od štal v katerih mnogi preživljajo svoj vsakdan, če bi vedeli, kaj doživljajo, kaj mislijo in kako si predstavljajo odrešenje…

Hvala, Peter, za tvoje oznanjevanje, za vse tvoje pridige, tudi za tokratno, ki me v celoti nagovarja, še posebej pa naslednja misel: »Smo na poti odrešenja, ne na cilju. Povabljeni smo k neprestanemu spreobračanju sebe, pri tem naj za sopotnika vedno znova vzamemo s seboj Jezusa, ki hodi z nami in ostaja z nami… Spoznanja, ki nam jih prinaša Kristus, nas delajo nove ljudi. Novi ljudje pa ustvarjajo novi svet. Kako preprosto si je Bog to zamislil, da bi le bili zvesti njegovim zamislim.«

Zanimivo, da je včeraj s podobno mislijo svojo katehezo zaključil tudi papež Frančišek: »Bog želi, da smo sposobni sanjati kakor On in z Njim, medtem ko hodimo, zelo pozorni na realnost. Sanjati drugačen svet. In če sanje ugasnejo, vrniti se in ponovno sanjati, pri tem pa z upanjem zajemati iz spomina na začetek. To je temeljna dinamika krščanskega življenja: spominjati se Jezusa, ognja ljubezni … in s tem plamenom oživljati naše upanje.«

 Mene pa evangelij in razmišljanje popeljeta v razmišljanje koliko mi lahko delimo svojega znanja z drugimi in koliko smo ob tem ogroženi, da bi drugi znali več kot mi. Kako lahko drugim pomagamo, ne da bi bili ogroženi, da bo drugi poleg nas osvojil znanje, ki mu ga bomo mi dali. V današnjem času vidim veliko talentov, ki pa ne zmorejo deliti svoje znanja prav zaradi ogroženosti. Sam imam tudi probleme včasih s tem, da bi me nekdo prehitel na mojih področjih, ker potem se mi zdi da padem v senco in se moram veliko spodbujati v tem, da sem lahko na razpolago ljudem, ki rabijo mojo pomoč. Paziti pa moramo, da iz tega ne nastane potem tekmovalnost. Moramo se srečevati, čutiti in vzpodbujati v dobrem in slabem, ter deliti stvari z drugimi. Tudi sam se moram učiti in animirati, da mi to včasih lahko vzpevana in doživim veselje.

 Tako se zdi, da Jezus vsakemu od nas pravi, kakor Petru: ko nekaj spoznaš, te to določa in te zavezuje tudi k delovanju. Vedno globlje spoznanje prinaša vedno globljo zavezo k temu, kar moramo postajati in k temu, kar moramo prinašati drugim.

Zdi pa se, da živimo v času, ko razumemo svobodo prav v nasprotnem početju. Za pogumnega imajo tistega, ki se upira temu, kar spozna, ali je spoznano za dobro in dela tisto, kar mu ugaja. Mogoče je prav v tem ena največjih ran sodobne družbe, da nas spoznanja ne zavezujejo in da na njih ne spreminjamo sebe in sveta okrog sebe. Bolj ko nas spoznanja spreminjajo in določajo naše delovanje, bolj postajamo zvesti sebi in Bogu, postajamo zreli, odrasli ljudje, pristne božje podobe.

Sama vedno bolj spoznavam resnico, kako zelo bi morala biti zavezana temu, da spoznanja spreminjajo moje delovanje. Bolj ko se naši odnosi prepletajo, več kot imamo skupnega, bolj naše ravnanje vpliva ne samo na nas, ampak na vse okrog nas. Bistevno bolj, kot bi si želela priznati. 

Če sama nekaj o sebi ali drugem spoznam pa zaradi lenobe, strahu, itd... ne uporabim za lastno rast in rast bližnjega je to v škodo celotne skupnosti. Velikokrat se mi dogaja, da bi pred spoznanji raje zbežala, se skrila ali jih preprosto ignorirala, samo da bi imela mir. Lažem si, da je pač to moja stvar, ki se drugega ne tiče, da bom to spoznanje "nekam pospravila" in ga morda uporabila, ko se mi bo zdel bolj primeren čas. A resnica je, da spoznanje tako ali drugače vpliva na moje delovanje. Če ga koristno uporabim, lahko imamo vsi nekaj od tega. Če pa se odločim za pot samozadostnosti, pot napuha, se odločim, da je moje življenje moje in naj se nihče ne vtika vanj, kot se jaz ne bom v življenje drugega. Takrat zaprem vsa vrata, postanem neobčutljiva zase in bližnjega in razen slabe volje in jeze, ne dam nič pametnega od sebe.

In kaj me ovira, da spoznanja bolj ne spreminjajo mojega delovanja in sveta okrog mene? Mislim, da tole spoznanje: "Tretje spoznanje, ki ga Jezus izreka tudi Petru je, da je pot božjih otrok, njegovih prijateljev, strma in ozka. Je pot križa in odpovedi. Ta križ je v zvestobi resnici, ki je svet ne sprejme, je v zahtevi, da smo sol zemlje in luč sveta."

Brez jasne odločitve za pot križa, ne zmorem od spoznanj k delovanju za spreminjanje sveta

Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. (Jezus mu pove, kdo Peter je in s tem, kaj bo njegova naloga.)

Ob tem evangeliju sem malo za šalo, malo zares pomislila na to, kaj pomeni moje ime in če sem kaj podobna temu:)

Neža: jagnje, čista, nedolžna... Takoj se mi je zataknilo pri tem, da nisem ravno tako jagnje. Ven mi buta napuh, pa da sem najbolj pametna... Se moram kar držat nazaj in priznavat, da v resnici vem bolj malo.