Friderikova otroška leta so hitro minevala. Komaj deset let je bil star,ko je zapustil svoj dom in starše ter odšel živet v Ljubljano, da bi se tam izšolal. Ni hodil v šolo z drugimi učenci, ampak je imel svojega učitelja. Učenje ga je veselilo in dnevi so mu hitro minevali. Vseeno pa je pogrešal domače.

Dve leti po odhodu v Ljubljano je njegovo družino pretresla smrtmatere Katarine. Friderik je bil nanjo zelo navezan in izguba ga je zeloprizadela. Štiri leta kasneje je umrl še oče. Otroci, Friderik, Amalija in Antonija, so postali sirote. Ta preizkušnja je bila za vse boleča in težka. A ostala jim je najdragocenejša zapuščina njihovih staršev – vera v Boga. Tudi v najtežjih trenutkih so ohranili zaupanje, da je vse v Božjih rokah, tudi življenje in smrt. Bog je tisti, ki daje, in tisti, ki vzame. Vse pa počne iz ljubezni.

Friderik je bil edini sin Baragove družine. Po očetovi smrti je postal naslednik graščine. Zdelo se je, da je njegova življenjska pot že popolnoma jasna. Končal bo šolanje in postal graščak na posestvu v Trebnjem, kamor se je dve leti po njegovem rojstvu preselila Baragova družina. Do takrat pa se je preselil v hišo svojega botra in varuha, Jurija Dolinarja. Družina, kjer sta odraščala tudi Dolinarjeva otroka Janez in Anica, je postala Friderikov drugi dom. V njem so vladale lepe krščanske vrednote, strog red in medsebojna povezanost. Dolinar je bil ugleden profesor cerkvenega prava in zgodovine. Ob njem se je Friderik, ki je bil zdaj že gimnazijec, še z večjo zavzetostjo lotil učenja. Ob prostih dnevih je v družbi Janeza in Anice odhajal k sorodnikom na deželo. Tam je preživelmnogo brezskrbnih dni, ko je prišla kdaj na dan tudi njegova razposajenost, zaradi katere so mu celo očitali, da je otročji.

Friderika je izguba staršev še vedno bolela, a čutil je, da ni sam. Bil je hvaležen Bogu za novo družino, ki ga je sprejela za svojega. Čutil je, da ga Bog spremlja in skrbi zanj. Kljub bolečini je zato ostal veder in zaupljiv. »Kar Bog stori, vse prav stori,« ga je učila mati in teh besed se je oklenil.

Pomislimo, kolikokrat doživljamo krivico, če nam že pri čisto vsakdanjih stvareh gre kaj narobe. Jezimo se in trmarimo. A v življenju se pač vedno dogajajo tudi stvari, ki niso po naši volji, ki nas prizadenejo in bolijo. Brez zaupanja, da je tudi to od Boga, bo naše življenje postalo ena sama krivica. Tudi Marija, Jožefova zaročenka, je imela svoje načrte, želje in sanje. A izročala jih je Bogu in s tem dopustila, da jih spreminja. Brez jasne zavesti, da je Bog dober in da vse dela dobro, bomo ostali nezaupljivi in zaprti vase. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo bolj zaupali Bogu.

Naloga: Pogovorite se o težavah in preizkušnjah, ki jih doživljate in jih v molitvi Oče naš izročite Bogu.