"Ostanite v meni in jaz v vas." Spraševala sem se, kaj naj bi pomenilo ostati v Jezusu. Verjetno je to biti v stalnem odnosu z Njim, se stalno spraševati, kaj on želi, da storim, da bi potem lahko On bil v meni in po meni deloval. Pa spoznavam, da sem "v Njem" kolikor mi paše ali sem trenutno razpoložena. Od Njega se oddaljim v času preizkušenj, ko težko verjamem, da "kar Bog stori, vse prav stori".  Rešitve iščem mimo Njega in tako nima možnosti, da bi po meni in v meni resnično deloval. Me spreminjal v to, kar si je On sam zamislil.

Ob tem se sprašujem, kdo je zame Bog. Bil naj bi vse pa je verjetno bolj občasni obiskovalec, ki mu odmerjam toliko prostora, kolikor ravna v skladu z mojimi pričakovanji. In vendar, brez Njega in odnosa z Njim, ne morem nič pametnega narediti! Brez molitve in prošnje, da bi Mu mogla bolj zaupat in verjeti njegovim načrtom, bom težko sploh kaj naredila.

»Jezus ne pravi: Brez mene nekaterih stvari ne morete narediti. Ne, on trdi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Ničesar!... Kaj torej delamo, če delamo brez njega? Nič.«

Ob tem mi prihaja na misel spomin iz duhovnih vaj na Dobrovi pred približno 20. leti. Bila sem zakristanka. Ob sklepu adoracije sem duhovniku, ki je vodil molitev, prinesla kadilnico z ogljem, ki se žal ni razžarelo in ko je nanj naložil kadilo, se posledično tudi ni nič kadilo ;). Z zelo »izrazno elegantno« kretnjo mi je vrnil kadilnico in to dejanje pospremil z besedami: »V prazno ne bom mahal.« :)

No, verjetno vsakič 'maham v prazno', kadar je sicer na videz vse prav (v kadilnici sta 'oglje in kadilo') ni pa tistega več – ognja Kristusove ljubezni, ki vsemu daje smisel in vrednost ter hkrati z izgorevanjem  'slavi Očeta, ki je v nebesih'.

Marija se je Jezusovih besed, da brez njega ne more narediti ničesar, dobro zavedala, zato je kljub strahu in nemoči rekla: 'Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi'. Naj nam bo vzornica, kako živeti in delati z Njim!

Prejšnjo nedeljo smo izkoristili dan za pohajanje po Gorenjski in smo se udeleži večerne svete maše v Ajdovščini, ki jo je imel Ivan Albreht, katerega pridiga me je veliko nagovorila kako moramo negovati trte, da obrodijo, kar sem povezal tudi z našim življenjem, da ga je potrebno stalno negavati oz. obrezovati, da poženo novi močnejši sadovi. Sam sem se tudi videl v tem, da nam je nedeljski izlet v karavankah veliko pripomogel v umirjanju, vsaj sam sem doživljal, da sem postal močen in bolj umirjen.

Če pa se vrnem nazaj na evangelij pa me resnično ta primerjava med negovanjem notranjosti našega čustvenega sveta in negovanjem vinske trte zelo dobro nagovori. Točno vidim, ko se ukvarjam in ustavljam ob svoji jezi, čutenju, je moje počutje dosti bolj sadovito in urejeno, kot takrat ko se zanemarjam in se vse negativne stvari razraščajo v meni. Če to preveč časa dopuščam, je trta že tako prepetena s starimi poganjki, da se jo moram s trudom lotiti, da jo obrežem. Tako čutim, da funkcionira tudi moje življenje. Vsak človek ve kaj je tisti, ki lahko njemu pripomore za dobro obrezano trdo, ki lahko rodi dobre sadove.

Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.

Tokrat mi je ta stavek najbolj padel v oči. Pravi ne samo ostanite v meni, ampak tudi moje besede ostanejo v vas (občutek imam, kot da do zdaj še nisem opazila tega drugega dela stavka). Pomislila sem, koliko zares vzamem tudi besede bližnjih, po katerih mi navsezadnje velikokrat Bog govori. In kaj vidim? Ko jih vzamem zares, obrodi sad, ko pa ne, pa padem še globlje, kot bi se v meni začel razraščati plevel in težko vidim skozi. 

Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

Že večkrat me je nagovorila ta misel, da če iščemo/delamo tisto kar je božje, nam bo vse ostalo navrženo. Večkrat me povozi, da je vsega veliko in tako težko vidim vse lepo, kar se zgodi v vsakem dnevu. Ko pa se umirim, se mi zdi da lahko hitro vidim koliko drobnih (božjih) stvari se zgodi v vsaki stvari, ki me obkroža. Kot sem že večkrat občutil/videl, vsaka stvar, misel, delo ki je uglašeno na božjo voljo ostane, vse ostalo prej ali slej zbledi. Tako lahko tudi bolje razumem misel: "Kaj torej delamo, če delamo brez njega? Nič."

Brez njega ne morem narediti ničesar. To me konkretno nagovarja, saj pomeni, da je vsaka stvar, ki jo delam brez Boga (in bližnjega) usekana mimo, da je brezpredmetna, ne bo rodila sadu. Nima veze, kaj si mislim, kako dober načrt si mislim, da imam.

Če delam z njim, bo on tudi poskrbel zame. Vidim, da če delam z bližnjimi, poskrbijo zame. Kakor ne delam z njimi, kakor se umaknem, postavim pred sabo zid in tudi, če bi kdo hotel, ne more poskrbeti. Ne dovolim. Teh zidov je pri meni ogromno, to sem s pomočjo drugih zadnje mesece konkretno odkrila. Kakor pa pade zid, ki ga zgradim pred Bogom, lahko počasi padajo tudi ti, ki jih gradim pred bližnjimi. A najprej mora pasti prvi - v zaupanju, da bo poskrbel, da me ima neskončno rad in razume ter izpolnjuje vsa moja hlastajoča hrepenenja, ki jih boleče čutim. Me ne ogroža, mi ne želi slabo, me ne kaznuje, hoče da sem, me je poklical, da živim.
Rane, ki jih imam, so konkretne in me ovirajo v tem, da bi verjela, da lahko upajoče hrepenim ter polno živim. Pa vendar ni konec sveta - še vedno lahko dajem in resnici na ljubo, brez vsega, kar sem in kar imam, ne bi bila to, kar sem in tu, kjer sem. On že ve za pot ...

Konkretno zame pomeni to, da že zjutraj, ko se mi po naprespani noči ne ljubi vstat, vprašam: "Bog, kaj si ti želiš, da storim?" in v sebi zelo jasno vem, kaj si želi. Ko ga slišim, sem mu blizu in se lahko umirim in grem v tem tempu naprej. Potem pomeni, da sem ves čas pri stvari in razmišljam, kaj še lahko naredim, kaj še lahko dam. Ni enostavno. Padam v luknje, zavrtim se okrog sebe, v svojo nesrečo in tu me vedno znova rešuje njegovo usmiljenje in usmiljenje bližnjih. 

Bog, hvala ti za vsa spoznanja, ki nam jih naklanjaš preko drugih in nam pomagajo iti naprej, bliže drug drugemu in tebi!

"Če kdo ne ostane na meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši."

Auč ... težka misel ... ker bi morala biti po tej logiki že davno, davno vržena proč ... pa nisem ... ker je Ljubezen, Usmiljenje, Odpuščanje ... večje od tega.

"Če ostanete v Meni in Moje besede ostanejo v vas..."

Ne ostajam ... pridem na vsake toliko na obisk k Njemu, ga kakšen stavek slišim in grem takoj/čez kak dan/teden naprej, kot da ni bilo nič ... slišim, kar želim slišati in si razlagam kot želim razumeti. Po večini tako, da mi ne bi bilo treba kaj dosti (ali še raje nič) se matrati ... in le redko se vprašam, kaj pa si Bog želi/pričakuje od mene v tem trenutku? Še ko mi prek drugih, prek raznih situacij, jasno pokaže, iščem drugo mnenje, drug način in pot ... 

Že slišati mi je problem, vzeti zares še večji, vzeti za svoje še večji in ohranjati Besedo v mislih in srcu, jo nositi v sebi/s seboj kot največjo dragocenost... pa tolikšen, da mi za to še v teoriji ni jasno, kako naj bi izgledalo, kaj šele v praksi.

In ta misel o lenobi. Že pri lenobi v najpogostejši rabi besede (len je tisti, ki ne dela) se hitro najdem, a da je lenoba tudi, da ne delam tistega, kar bi tisti trenutek morala ... se ustrašim, da mi ni pomoči ...



Gospod, pomagaj mi ... ker sama resnično ne zmorem ničesar narediti. Ker sem sama le lupina brez vsebine in kot taka ne morem ničesar (dobrega) dati od sebe, dobrega narediti ...
 

Brez njega naši odnosi postanejo prazni, zavrtimo s v krog ugodja, užitka, pomembnost in moči. Brez njega je naše življenje usmerjeno le v minljive stvari, ko nam te zbledijo – zbolimo, nečesa ne zmoremo, okoliščine nečesa ne dopuščajo, umremo … je življenje prazno, krivično itd.

Ta podoba, da smo zraščeni v Njem, ki je vinska trta me nagovarja k temu, da moram v sebi radikalno zamenjati logiko, da bom lahko zaživela sama in drugi ob meni. Moje odločitve, dejanja in nedejanja vplivajo na druge, kajti vsi smo ena rastlina. Sama ne morem živeti. Vsak poskus, da bi nekaj sama brez skupnosti in Boga je umiranje. S tem ranim tudi bližnjega. Hranljivi sok, ki je namenjen celotni rastlini steče po tleh. Odgovorna sem za drugega.

Kaj torej delamo, če delamo brez njega? Nič.

Vsaka moja odločitev, vsak moj projekt, je nič in se brez Boga celo izpridi v slabo. Brez molitve ne bo šlo. Brez skupnosti ne bo šlo.

»Lenoba ni le v tem, da nič ne delamo, ampak je v tem, da ne delamo tistega, kar bi v tistem času morali delati. Le tisto delo je pravo, ki je storjeno v razumevanju božje volje.«
Pogosto se sprašujem, če je delo, ki ga opravljam, res tisto, ki bi ga morala. Vidim, da ob množici podatkov, stvari in obveznosti prepogosto izgubim in pozabim na Boga. Premalo izročam svoja razmišljanja njemu. Potem sem nemirna, v skrbeh, negotova in nezaupljiva. Pridejo strahovi, ki jih včasih prav težko ukrotim. Delati z Bogom je varno. Biti odprt za njegovo logiko pa naporno. Ker ponavadi je tako, da ko si sama zamislim, kako bi moralo biti, kako bi npr. moralo delo teči, Bog ravno obrne drugače. Pogosto naloži delo, za katero se počutim nesposobna in se prav nič ne znajdem. Tudi ne najdem nekega smisla v tem delu. V tem mi je zelo težko vztrajat in zaupat, da je taka božja volja in da on že ve zakaj me je ravno tja postavil in ravno to delo naložil. Ob vztrajanju, da Bog že ve,  se je vedno rodilo notranje zadovoljstvo in mir.

Ne, on trdi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Ničesar!
Sama se ne naslonim niti na moje najbližje. Niti pri najbližjih ne iščem utehe, varnosti, rešitev, smeri, pravega pogleda... Ko mi je bližnji tako daleč, mi postaja Bog vedno bolj abstrakten. Iskati njega in sprezirati bližnjega, verjetno ni prava pot.?
Gospod, pomagaj mi verjeti, da mi bližnji ni grožnja ampak brat, sestra, ki me vabi k sebi, ki resnično želi biti z menoj tudi v vsej moji polomiji.

Tudi jaz se najbolj najdem v stavku, da lenoba ni le v tem, da nič ne delamo, ampak v tem, da ne delamo tistega, kar bi v tistem času morali delati. Tudi sama vidim, da imam na tem področju še precej lufta. Težave so že pri razmišljanju, katera dela bodo imela prednost v prihajajočem tednu in še ko je to postavljeno spet se v dani situaciji, ko pride kaj nepredvidenega prav odločiti in spet prioriteto zamenjati. Vidim, da mi zmanjka živosti v stalnem tehtanju in razmišljanju. Tu ima moja lenoba še veliko placa.

Gospod, pomagaj mi biti živa in delati to, kar od mene pričakuješ.