Friderik je bil vesel, da se je krščanska skupnost v Krivem drevesu tako lepo razcvetela. Videl je napredek, ki ga je skupno življenje ob evangeliju prinašalo Indijancem. Družine so se povezale in si med sabo pomagale pri vsakodnevnih opravilih in težavah. Dom med njimi je rasel. Pred tem so se s šotori selili iz kraja v kraj ali pa so živeli v bornih kolibah, zdaj pa so si v bližini cerkve začeli graditi lesene hišice in obdelovati zemljo. Otroci, pa tudi odrasli so se učili branja, pisanja in računanja. Vedno bolj so spoznavali evangelij in mu z otroško vdanostjo sledili.
»Skupnost jim je v oporo tako v vsakdanjem življenju kot na poti k Zveličanju,« je premišljeval Friderik, pri tem pa mislil tudi na mnoge Indijance, ki so še vedno živeli razkropljeni po pragozdovih in jim še nihče ni prinesel veselega oznanila. Vedno pogosteje se je zato odpravljal od doma. Prehodil je dolge razdalje v zelo nevarnih razmerah, da bi jih našel in jih povabil v Cerkveno občestvo.
Poganski Indijanci so se še vedno preživljali izključno z lovom in ribolovom. Kakor ptice selivke so se selili za čredami. Njihovo družinsko življenje je bilo precej zanemarjeno. Možje so imeli po več žena in so jih v času lova po več mesecev puščali same z otroki. Če so se jih naveličali, so jih odslovili in vzeli drugo ženo. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, goli in pogosto lačni. Ostareli in onemogli so bili v breme skupini, ki se je venomer preseljevala. Ko je niso mogli več dohajati, so sami in zapuščeni sredi divjine čakali na smrt. Rodovi in družine so bili pogosto v medsebojnih sporih, obračuni med njimi pa pogosto krvavi. Belci so izkoriščali nepovezanost in neorganiziranost Indijancev, da so se lahko dokopali do njihovih zemljišč in se na njihov račun okoriščali s kožuhovino in drugimi zakladi gozda. Opijanjali so jih z žganjem, da bi jih lažje izkoristili za svoje namene. Indijanski možje niso bili vajeni fizičnega dela in reda. Ko so se naveličali lova, so kožuhovino zamenjali za žganje in se nato dolge tedne prepuščali pijači in brezdelju. Tako so družine živele v skrajni revščini.
»Skupnost jim je v oporo tako v vsakdanjem življenju kot na poti k Zveličanju,« je premišljeval Friderik, pri tem pa mislil tudi na mnoge Indijance, ki so še vedno živeli razkropljeni po pragozdovih in jim še nihče ni prinesel veselega oznanila. Vedno pogosteje se je zato odpravljal od doma. Prehodil je dolge razdalje v zelo nevarnih razmerah, da bi jih našel in jih povabil v Cerkveno občestvo.
Poganski Indijanci so se še vedno preživljali izključno z lovom in ribolovom. Kakor ptice selivke so se selili za čredami. Njihovo družinsko življenje je bilo precej zanemarjeno. Možje so imeli po več žena in so jih v času lova po več mesecev puščali same z otroki. Če so se jih naveličali, so jih odslovili in vzeli drugo ženo. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, goli in pogosto lačni. Ostareli in onemogli so bili v breme skupini, ki se je venomer preseljevala. Ko je niso mogli več dohajati, so sami in zapuščeni sredi divjine čakali na smrt. Rodovi in družine so bili pogosto v medsebojnih sporih, obračuni med njimi pa pogosto krvavi. Belci so izkoriščali nepovezanost in neorganiziranost Indijancev, da so se lahko dokopali do njihovih zemljišč in se na njihov račun okoriščali s kožuhovino in drugimi zakladi gozda. Opijanjali so jih z žganjem, da bi jih lažje izkoristili za svoje namene. Indijanski možje niso bili vajeni fizičnega dela in reda. Ko so se naveličali lova, so kožuhovino zamenjali za žganje in se nato dolge tedne prepuščali pijači in brezdelju. Tako so družine živele v skrajni revščini.
Indijanci so verjeli v več bogov, za katere so v času stiske ali bolezni opravljali žgalne daritvene obrede. Obrede so spremljali divji plesi, ki so se ob žganju pogosto sprevrgli v razuzdanost. Imeli so svoje malike, ki so se jih bali in jim hkrati služili. Friderik si je goreče želel, da bi tudi te Indijance pripeljal v svobodo Božjih otrok. Želel je tudi njih povezati v skupnost, jim dati dom, varnost in dostojanstvo, ki jim pripada, saj so bratje in sestre po Kristusu.
V današnjem času ugodja in blaginje je skušnjava samozadostnosti velika. Hitro verjamemo prevari, da drugega ne potrebujemo, da zmoremo sami, da smo sami svobodnejši. Biti samosvoj, samostojen in neodvisen od drugih se danes šteje kot prednost. Življenje v skupnosti nam je tuje, družinske vezi so ohlapne in ko zahtevajo kakšno odpoved, večkrat ne vzdržijo. V današnjem šmarničnem branju pa smo lahko slišali, da se prava svoboda in polnost življenja v resnici začne šele v pristnih medsebojnih odnosih in povezanosti. Tudi Marija bi lahko priprla vrata betlehemskega
hlevčka v želji, da bi vendarle imela kanček zasebnosti. A vedela je, da Novorojeni ni zanjo, da prihaja za vse ljudi, da jih med seboj poveže kot brate in sestre v eno družino. Naj nam njena priprošnja pomaga zaupati, da je lepše biti skupaj, kot biti sam.
Naloga: Pogovorite se, zakaj ste radi skupaj. Zmolite molitev Oče naš, da bi razumeli, kako dragoceni so naši odnosi.