O ločitvi

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«  Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.«Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Jezus blagoslavlja otroke

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16

Farizej ali otrok?

Današnji evangelij nam prinaša dve zelo različni srečanji. Na eni strani se Jezus sreča s farizeji, ki se mu približujejo, da bi ga skušali, na drugi strani pa so otroci, ki jih starši prinašajo, da nanje položi roke in jih blagoslovi. Učenci so nekje vmes. Ne razumejo niti Jezusove radikalnosti glede ločitve, niti njegovega veselja nad otroki. In kaj lahko iz tega najdemo zase?

Zdi se, da se dva zelo različna dogodka lepo dopolnjujeta. Prvi ponuja zaplet in drugi razplet. Poglejmo. Jezus na preizkušanje farizejev, »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« odgovarja zelo radikalno in spregovori o trdosrčnosti. Jezus verjame, da je globoko v človeku hrepenenje, da dva po zakonski ljubezni postaneta eno meso. Z isto vnemo, kakor govori danes o tem, kako naj bosta dva eno meso, govori Jezus vvelikoduhovniški molitvi o edinosti med nami. Spomnimo se, kako moli: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju,da bo svet veroval, da si me ti poslal…« in nadaljuje:»Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta (Jn 17,20-24).«

Če se samo malo ustavimo ob teh besedah, lahko vidimo, da ni naključje, da Jezus v nadaljevanju sprejema otroke in jih blagoslavlja. V njih vidi tisto, kar manjka farizejem in pismoukom. Zaveda se, da farizejem ne bo uspel oddati svojega pogleda. Njihov pogled je postal z leti preveč preračunljiv in pokvarjen. Farizeji niso več pripravljeni poslušati, vzet zares in prisluhniti Jezusovi otroški želji po edinosti, ljubezni, miru, polnem življenju. Trdosrčnost je v njih zadušila otroško dušo. Farizeje zanima le, kaj jim je še dovoljeno in se za ideale ne menijo. Prisegajo na svojo preračunljivost – spomnimo se, da pravijo celo ob sodbi, ko gre za življenj in smrt človeka, da je bolje, da eden umrje za narod. Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so jim vodilo.

Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mupomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje, da bosta očka in mama nekaj naredila zanj. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

Dragi bratje in sestre, v svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas, dragi bratje in sestre vabim, da v tem mesecu zremo Marijo in Jezusa v luči spopada med farizejem in otrokom v nas. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo

• nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje,
• nad hinavščino iskrenost in neposrednost,
• nad koristjo skrivnost in čudenje.