V prvih dneh šmarničnega branja nas bo na poti odkrivanja Boga Očeta spremljal sveti Frančišek Asiški, ki je v svojem življenju sam prehodil pot izgubljenega sina. Njegova čudovita dogodivščina svetosti se je začela s preprostim spoznanjem: Bog je moj Oče. Prisluhnimo njegovi zgodbi.

Rodil se je leta 1182 v mestecu Assisi v Italiji. Njegov oče, Peter Bernardone, je bil bogat trgovec z blagom. Sanjal je o tem, da bo tudi Frančišek nekoč uspešen trgovec, ki bo še pomnožil družinsko bogastvo. Mama Pika pa si je za sina želela predvsem, da bi zrasel v veselega in srečnega fanta. O čem pa je sanjal Frančišek? Najraje bi postal vitez!

V sosednjem mestu Perugia je izbruhnila vojna. Frančišek, ki je hrepenel po dogodivščinah, se je odločil, da se pridruži vojski. Njegov junaški pohod pa se je končal zelo klavrno. Pristal je v ječi. Po letu dni se je kot poraženec vrnil v Assisi. Namesto slave je doživel posmeh. A ni obupal. Odločen je bil, da bo našel svojo srečo in slavo. Z vedro in ustrežljivo naravo si je pridobil mnogo prijateljev. Zanje je prirejal zabave, kjer se je jedlo in pilo brez meja. Pogosto so mladeniči po takih zabavah do zgodnjih jutranjih ur razgrajali po Assisiju. Oče Bernardone je zmajeval z glavo zaradi sinove razsipnosti, a zabav mu ni prepovedal. Še ponosen je bil, ko je opazil, da imajo razigrani mladeniči Frančiška za nekakšnega vodjo, pa čeprav v neumnostih. In ko si je Frančišek že drugič vtepel v glavo, da se hoče odpraviti v vojno, mu je kupil čudovit viteški oklep in celotno vojno opremo. Frančišku, ki se je v bleščeči opravi podajal naproti slavi, se je zdelo, da se mu uresničujejo sanje. A Bog je poslal druge sanje, ki so mu popolnoma spremenile življenje. Neke noči ga je prebudil glas: »Kdo ti lahko da večjo čast? Gospodar ali služabnik?« Odgovoril je: »Gospodar«. »Zakaj potem puščaš gospodarja in hodiš za služabnikom?« je zadonelo vprašanje, ki je Frančiška prebudilo v najglobljem pomenu besede. Začutil je, kako prazno je njegovo življenje. Svojo viteško opremo je podaril revnemu plemiču in se vrnil v Assisi. Oče je bil ogorčen, ljudje pa so ga v drugo še bolj zasmehovali. Frančišek je spet poiskal družbo razposajenih prijateljev, a ugotovil je, da ga 9 veseljačenje več ne pritegne. Začel se je umikati v samoto. Našel je skalno votlino, v kateri je veliko premišljeval in molil. Ni se več razkošno oblačil, ni zapravljal denarja, ampak ga je raje podarjal revežem. Očeta je sinovo obnašanje vedno bolj skrbelo in jezilo. Nekoč, ko ga je zopet zalotil, kako družinske prihranke deli med berače, ga je v jezi pograbil, odvlekel domov in ga zaprl v klet. Mama Pika ga je na skrivaj izpustila, Frančišek pa je spet pohitel k revežem, da bi jim pomagal. Videl je, da je med njimi srečnejši, pa ni razumel, zakaj. V srcu so se mu rojevala vprašanja, na katera ni poznal odgovorov. Odločil se je, da bo poromal v mesto Rim. Tudi tam je naletel na reveže in berače. Spreletela ga je zamisel, da bi vsaj za en dan preizkusil, kako je, če si ubog. Z nekim beračem je zamenjal svojo obleko. Pomešal se je med reveže in pričel mimoidoče prositi za miloščino. Po tej izkušnji se je vrnil v Assisi, v njem pa je vedno bolj rasla želja, da bi zapustil bogastvo doma in začel živeti uboštvo. Odslej je še več premišljeval in molil.

Očeta Bernardoneja pa je potrpljenje vedno bolj minevalo. Menil je, da ga bo Frančišek s svojim čudaštvom spravil ob dobro ime in dober posel. Ko se je nekoč vrnil iz potovanja ter opazil, da je Frančišek med tem razdal večino blaga iz trgovine, se je razsrdil. Pograbil je Frančiška in ga odvedel na mestni trg pred asiškega škofa Gvida. Odločen je bil razdediniti sina. Ta prizor je pritegnil pozornost meščanov, ki so se radovedno nagnetli na mestnem trgu. Frančišek je ostal popolnoma miren. Ni se branil, ni protestiral. Pred vsemi je slekel svojo obleko in jo izročil očetu. Rekel je: »Odslej ne bom več govoril ›oče Peter Bernardone‹, temveč samo še ›Oče naš, ki si v nebesih‹«.

Bog je naš Oče, Očka. Premišljujmo to misel, ki jo vsak dan izrekamo v molitvi Oče naš, a jo v resnici težko razumemo, čutimo in živimo. Marijina priprošnja naj nam pomaga dati temu spoznanju tolikšno težo, da bo spreminjalo naša življenja.

NALOGA: V družini se pogovorite, kdaj in na kakšen način doživljate Boga kot Očeta. Zmolite Oče naš.