V prvem delu šmarničnega branja smo ob zgodbi svetega Frančiška Asiškega premišljevali o Božjem otroštvu, ki nas vabi v veselje nad samim seboj in bližnjim ter prinaša odgovornost, da postajamo vedno bolj podobni Očetu. V nadaljevanju šmarničnega branja bomo premišljevali o tem, kakšen je torej naš Oče in v čem naj mu bomo podobni. Prva Očetova lastnost, ki nam jo razkriva prilika o izgubljenem sinu, je ta, da nam vedno daje svobodo. Sin se odloči oditi in lahko gre. Oče ga ne zadržuje, daje mu svobodo. A kaj je prava svoboda in kako jo doseči? O tem bomo premišljevali ob zgodbi svetega Avguština iz Hipona, škofa in cerkvenega učitelja.

Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan. Bil je nagle jeze, a dobrega srca. Svojemu sinu je želel zagotoviti kar najboljše življenje. Verjel je, da je največ, kar mu lahko ponudi, dobra izobrazba in zaupanje vase. Dečka je spodbujal, naj se vedno postavi zase, naj bo odločen, ponosen in zagnan pri doseganju svojih ciljev. Bil je vesel, ko je opazil Avguštinovo izredno nadarjenost za učenje. Zastavil je družinsko premoženje, da bi mu omogočil najboljšo izobrazbo. Spodbujal ga je, naj se potrudi, da bo v življenju dosegel ugled, spoštovanje in blaginjo.

Dečkova mati je bila Monika. Bila je kristjanka. Avguština je učila o Bogu. Skušala ga je vzgajati po evangeljskih vrednotah. »Kaj ti pomaga, če si ves svet pridobiš, dušo pa pogubiš?« ga je spraševala. Spodbujala ga je k dobroti in ponižnosti. A deček je raje sledil očetu. Njegove obljube so se mu zdele mamljivejše. Želel si je slave, udobja in moči. Verjel je, da se v tem skriva tudi resnična svoboda. Rad je imel svojo mater, a bolj ko je odraščal, bolj se je pričel oddaljevati od njenih nasvetov. Monika je to dobro čutila. Bila je v skrbeh za svojega sina, a dopustila je, da se sam odloča. V molitvi ga je izročala Bogu in Njegovemu varstvu. Avguštin je izbral očetov način razmišljanja in se začel počasi oddaljevati od vsega, kar ga je mati naučila o Bogu. Ponosen nase in na svoje talente, je bil vedno bolj prepričan, da Boga ne potrebuje.

Kakor vsak mladenič je tudi Avguštin hrepenel po svobodi. Veselil se je življenja in ga hotel v polnosti izkusiti. Oče ga je spodbujal k marljivosti in učenju, Avguštinu pa se je vsak napor upiral. Ni se maral učiti, čeprav je bil nadarjen. Delo, red in disciplina so mu predstavljali krivico. Prepričan je bil, da omejujejo njegovo svobodo, po kateri je tako hrepenel. V želji, da bi se osvobodil neprijetnosti, se je marsikdaj zlagal očetu in svojim vzgojiteljem. Čas, ki bi ga moral izkoristiti za učenje, je porabljal za gledališče in prebiranje pesmi. Njegova nadarjenost mu je pomagala, da ga niso dobili na laži. In ker se mu je zdelo, da ga laž nič ne stane, se je k njej vse pogosteje zatekal.

Staršem je večkrat kradel. Sprva je šlo za priboljške iz shrambe, kmalu pa je vzel tudi denar, s katerim je podkupoval svoje tovariše in si na ta način skušal pridobivati moč nad njimi. Nato je opazil tudi dekleta. Prve zaljubljenosti so mu odkrivale novo področje, kjer bi utegnil najti pravo uresničitev. Prepuščal se je strastem in se iskal v naročju mnogih deklet. Na poroko ni hotel misliti, kajti tudi na tem področju se ni bil pripravljen odpovedati navidezni svobodi. Neko dekle je z njim celo zanosilo. Rodilo je sinka Adeodata. A Avguštin še vedno ni maral slišati o tem, da bi se ustalil in prevzel odgovornost. Materi svojega otroka ni bil zvest in si je kmalu našel novo priležnico. Dekle se je s sinkom vrnila v Afriko in Avguštinu obljubila zvestobo trer vzdržnost do konca življenja. Avguštin pa ni bil pripravljen na takšno odpoved. Še naprej je menjaval dekleta in izbiral tudi med takimi, ki so bila že poročena. Menil je, da pomeni svoboda to, da nimaš nobenih omejitev, da ti nič ne predstavlja meje. Tak je bil tudi njegov odnos do hrane in pijače. Udeleževal se je razvratnih zabav. S tovariši se je v nočnih urah podajal na mestne ulice. Večkrat so kaj ukradli, poškodovali ali uničili. Avguštin je v svojih spominih zapisal, kako so se nekoč prikradli na tuj vrt, splezali na hruško, ki je bila polna sočnih sadežev. Niso bili lačni, ne željni sadja. Iz objestnosti so pometali hruške z drevesa in jih pomendrali, samo zato, da bi dokazali, kako jim nihče nič ne more in da si upajo početi, kar se jim zljubi. Avguštin je v sebi čutil, da ga vse to v resnici ne uresničuje. Kljub temu je še naprej preizkušal meje, svojo vest pa skušal utišati z vedno novimi grehi.

* * *

NALOGA: V družini se pogovorite, kako se vam je danes uspelo boriti proti krivici, lenobi, laži. Ste se morda ujeli, da delate to, kar se vam ljubi, namesto tega, kar bi bilo dobro? Zmolite kesanje.