SVETI AVGUŠTIN

Avguštin je spoznal, da je na poti iskanja resnične svobode zašel s prave poti. Božja milost mu je pomagala, da se je zmogel ustaviti, si priznati zmoto in se odločiti za drugačno življenje, ki je od njega zahtevalo tudi odpovedi. Pot njegovega spreobrnjenja pa se s tem še ni zaključila, ampak je trajala do konca življenja. Avguštin je postal kristjan, ni pa odnehal biti iskalec.
Po spreobrnjenju se je Avguštin z materjo Moniko vrnil v domače kraje. Veliko časa je namenjal molitvi in premišljevanju. Najraje je premišljeval o Božji ljubezni in ponižnosti, s katero se Bog kot majhno dete sklanja k nam in nam prihaja naproti. Ustanovil je meniško skupnost in se z njo umaknil na samo. S časoma je spoznal, da ne more graditi odnosa z Jezusom brez povezanosti s Cerkvijo, ki je njegovo telo. Vrnil se je med ljudi in se vključil v krščansko skupnost. V želji, da bi kar najbolje služil Cerkvi, je najprej sprejel duhovniško, nato pa še škofovsko službo.
Do konca svojega življenja je ostal iskalec, navdušen nad nedoumljivostjo Božje ljubezni. V svoji starosti je bil priča velikim družbenim spremembam. Rim, ki se je zdel večen, je bil oplenjen in požgan. V luči Božje ljubezni je poskušal tudi v tako težkih časih množiti upanje v svetu. Njegova razmišljanja in spoznanja pomenijo veliko zapuščino za Cerkev. Predstavljajo temelje teologije in razumevanja Boga. Sin, ki je bil izgubljen, se je vrnil k Očetu in sam postal oče.
Sveti Avguštin iz Hipona je umrl leta 430 med vandalskim obleganjem Hipona. Svojemu samostanu je zapustil Regulo ali Pravila življenja v skupnosti, ki so jo v 12. stoletju prevzeli avguštinci. Velja za enega največjih svetnikov in cerkvenih učiteljev. Dobil je tudi častni naslov Doktor milosti. Spada med štiri velike zahodne cerkvene očete, ki so postavili temelje teologije in se odlikujejo po pravovernosti, svetosti življenja, starodavnosti in priznanjem Cerkve.
Na slovenskem govornem področju so avguštinci delovali od leta 1256 dalje, in sicer v Velikovcu, na Muti in v Radgoni. Današnji frančiškanski samostan Ljubljana Center je bil od leta 1657 last bosonogih avguštincev, ki so skrbeli za berače in reveže, po čemer so najverjetneje dobili tudi ime. Iz njihovih vrst je 21 prihajal Marko Pohlin, avtor prve kranjske gramatike in eden prvih buditeljev slovenskega naroda, ki se je zavzemal za uveljavitev slovenskega jezika. 120 let po postavitvi samostana je Jožef II. ukinil njihovo delovanje na naših tleh.

Ob zgodbi svetega Avguština smo razmišljali o svobodi, ki nam jo daje Bog Oče. V čem je resnična svoboda? V tem, da imamo vedno možnost izbire? Gotovo. A podobno kot sveti Avguštin moramo tudi mi priznati, da ni dovolj početi, kar si želimo, da bi bili zares svobodni in srečni. Še vedno smo namreč sužnji – sužnji svoje sebičnosti in strasti. Brez počitka se vrtimo okoli sebe in pustimo, da napuh, lakomnost, nevoščljivost, nečistost, jeza in lenoba vodijo naša življenja ter medsebojne odnose. Resnično svobodo, resnični mir in počitek duše nam lahko zato prinese le Božje usmiljenje, ki nas osvobaja greha ter nam kaže drugačno pot – pot ljubezni in darovanja. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da si bomo v življenju prizadevali za resnično svobodo.

NALOGA: Premislite današnji dan. Ali ste se pustili voditi lenobi, želji po užitku, napuhu, jezi oz. drugim grehom? Zmolite kesanje.