»Ta sin je bil namreč mrtev in je oživel,« je zapisano v priliki o izgubljenem sinu. Premišljujmo torej o polnem življenju, v katerega nas vabi Bog Oče. Pri tem naj nam pomaga zgled svetega Antona Maria Clareta, ki se je rodil 23. decembra 1807 v Kataloniji. Bil je peti izmed enajstih otrok. Njegov oče je imel tkalsko obrt. Anton je odraščal med špansko državljansko vojno. Družina je okušala težke čase. Večkrat so morali bežati, da so si rešili življenje. Pet Antonovih bratcev in sestric je umrlo v prvih letih življenja. Anton pa je kljub trpljenju ostal pogumen in vesel deček. Rad je imel Jezusa in Marijo. Pogosto je skupaj s sestrico Roso zahajal v bližnjo kapelo in tam molil rožni venec. Veliko je premišljeval o peklu. Odločen je bil, da bo skušal v svojem življenju narediti vse, da bi pomagal ljudem najti Boga in se rešiti večnega pogubljenja. O tem, kako veliko je bilo njegovo zaupanje v Božje varstvo, govori tudi dogodek, ki se je zgodil med francosko invazijo, ko je bil Anton star pet let. Vsa družina je bežala na varno, Anton pa je opazil, da je stari oče, ki je bil skoraj popolnoma slep, zaostal za drugimi. Vrnil se je ponj, ga prijel pod roko in vodil do zatočišča. Ni se bal, ker je vedel, da ga spremlja Jezus. Pri dvanajstih letih je v sebi prepoznal Božji glas, ki ga je vabil, naj postane duhovnik. O tem je govoril z očetom, ki ga je spodbudil, da sledi klicu in začne študirati latinščino. Zaradi političnih razmer v državi in zaprtja šole pa je moral mladi Anton študij kmalu prekiniti. Vrnil se je v očetovo delavnico in svoj čas posvetil tkalstvu. Spoznal je, da ga delo veseli, zato se je odpravil v Barcelono, da bi pridobil dodatno znanje s tega področja. Zavzeto se je lotil učenja, pri tem pa pozabil na klic k duhovništvu. Še vedno je hodil k nedeljskim svetim mašam in molil rožni venec, a njegovi pogovori z Bogom niso bili več tako zaupljivi kot v otroštvu. Bog pa ga je čakal in je pretresel njegovo vero s tremi preizkušnjami. Človek, za katerega je menil, da je njegov prijatelj, ga je oropal. Neka ženska ga je globoko razočarala, ko je spoznal, da ga želi zapeljati za svoje koristi. Nazadnje pa je komaj ušel smrti, saj je skoraj utonil v morju. V teh preizkušnjah je 59 mladi Anton ponovno začutil Marijino roko, ki ga v skušnjavah ni zapustila. V velikem tkalskem podjetju so mu ponudili službo tehničnega ravnatelja, a je ni sprejel, ker se je odločil, da postane kartuzijanec. Pri dvaindvajsetih letih je stopil v samostan, že naslednje leto pa je moral zaradi zdravstvenih težav red zapustiti. Nadaljeval je s študijem v bogoslovju in prejel mašniško posvečenje kot škofijski duhovnik. Še vedno pa je čutil, da ga Bog kliče v redovništvo. Tokrat se je obrnil na Jezuite. V času noviciata je začutil močno bolečino v nogi, zaradi katere ni mogel več hoditi. V tem je prepoznal Božje znamenje, da ga Bog ne kliče k jezuitom. Svoje poslanstvo je nadaljeval kot škofijski duhovnik, a še vedno se v sebi ni mogel umiriti. Privlačila ga je misel na misijone, o čemer se je pogovoril tudi s svojim škofom. Ta mu je svetoval, da začne z vodenjem ljudskih misijonov v domači deželi. Razvezal ga je dolžnosti škofijskega duhovnika in mu dovolil, da se seli iz kraja v kraj ter s pridiganjem, spovedovanjem poživlja vero med ljudmi.

Pri svetem Antonu Mariji Claretu lahko občudujemo njegovo zvestobo, s katero je sledil svojemu hrepenenju. Ni se mu odpovedal, čeprav je vedno znova vse kazalo na to, da ga ne bo mogel uresničiti. Iskal je naprej in nosil težo neizpolnjenosti. Nam pa se pogosto zgodi, da se zaradi bolečine ustavimo. Prepričamo se, da nimajo smisla, zato postajamo vedno bolj zdolgočaseni in prazni. Ali pa smo nesrečni, ker se stvari ne odvijajo tako, kot bi si želeli, in nam je življenje krivica. Živeti polno je mogoče le, če smo vedno v stiku s hrepenenji. Brez hrepenenj umiramo. Podobni smo roži, ki za svojo rast potrebuje sonce. Steguje se k njemu, pa ga ne more doseči, pa naj še tako prizadevno raste in se razvija. Sonce je zanjo predaleč. Lahko obupa in se umakne v temo, lahko pa se veseli topline, svetlobe, rasti, ki jo iskanje sonca prinaša. Tedaj spozna, da se je sonce samo sklonilo, da bi jo doseglo. Marija naj nam s svojo priprošnjo pomaga, da bomo ostajali v stiku z lastnimi hrepenenji in jim bomo za vsako ceno sledili.

NALOGA: Podelite si, kaj je tisto, po čemer hrepenite. Zmolite Oče naš s prošnjo, da bi prepoznavali svoja hrepenenja in jim sledili.