Jezus nasiti množico

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,13-21)

Vi jim dajte jesti

Učencem bi bilo najbolj lagodno, da množica odide. V njej vidijo samo breme, ki bi se ga radi znebili. Hkrati so tako pametni, da znajo poskrbeti zase. Ne bi bili radi oni nevljudni. Naj bo Jezus grd. Zato pravijo Jezusu, naj kar sam razpusti množico.

Jezus v množici ne vidi bremena. V njej vidi ljudi, ki hrepenijo po nečem boljšem. Če jim da hrane, mu bodo mogoče prisluhnili še v čem drugem. Mogoče bodo spoznali, da je on odgovor na njihova hrepenenja. Poleg množice vidi tudi učence. Pozna njihovo lenobo in željo po lagodnem življenju. Zato jih ne pusti pri miru. Učence spodbudi, naj se angažirajo in jim reče: Vi jim dajte jesti! Dajte jim, kar imate in ne skrbite le za lastno ugodje.

Učenci s težavo prinesejo tisto, kar bi radi porabili zase. Bojijo se, da bodo ostali brez vsega, če bodo delili z drugimi. Zdi se, da jim Jezus malo ponagaja, ko morajo pobirati ostanke. Dvanajst košar je ostalo. Kot bi jim hotel reči. Ubogi, sedaj pa se najejte! Mar ne vidite, da prejemate, ko dajete. Da je obilje življenja iz dajanja ne iz strahu pred tem, da bo vsega zmanjkalo. Jezus torej gleda na kruh kot na priložnost za ustvarjanje polnega življenja. Učencem hoče povedati, da morajo vedno in povsod iskati polnost življenja in ne lagodje. Lagodje je strup za življenje.

Kje pa smo mi? Jezus tudi nam pravi: Vi jim dajte jesti. Ne govori o kruhu, govori o preseganju cone udobja, o življenju, ki je v tem, da živimo za druge in ne da živimo zase. A tu se, žal, naše krščanstvo očitno ustavi. Zdi se, da kristjani in posvečeni prisegamo na cono udobja. Odpustili bi množico. Želimo si, da nam drugi dajo mir. Najpomembnejše je, da poskrbimo zase. To nam zadošča.

Na drugi strani pa lahko ugotavljamo, da množice niti, ker ni lakote. Ker ni v nas živih hrepenenj, ni potrebe po pričevanju. Če pa že ujamemo koga na kruh, se mu upre, ko spregovorimo o kruhu življenja, o tistem več, kar bi lahko živeli.

Jezusovo načelo je preprosto:

• Zbrcajte se iz cone udobja. Ne skrbite le zase, poskrbite za lačne množice.
• Pristopite k drugim tako, da jim daste tisto, kar tisti trenutek potrebujejo.
• Ko množica oz. posameznik v njej spozna, da je prejel kruh, jim spregovorite o živem kruhu in mu ga dajte.

Tako se mi ob današnjem odlomku pojavijo najprej tri preprosta vprašanja:

Kaj je tvoja cona udobja in ali jo kdaj presegaš?
Koliko in kdaj te skrbi za tvoje bližnje? Kako znaš poskrbeti za čisto vsakdanje, telesne potrebe bližnjega?
Ko drugemu daš, kar trenutno potrebuje, ali mu spregovoriš tudi o kruhu življenja in kaj je to zate?

Cono udobja poznamo. Odgovor na to vprašanje ne bo težak. Pot ven iz nje ni lahka, vprašanje je le, ali hočeš zlesti iz nje? Če ne, je pot za Jezusom že končana!

Potrebe ljudi okrog nas so zelo jasne. Ali znaš streči, poskrbeti, pomagati bližnjemu? Če tega ne znaš, je pot za Jezusom končana v tej točki!

Kaj pa pomeni, da kruh postane kruh življenja? Jezus govori o življenju, ki raste iz vere vanj iz odnosa z njim. On ne govori o lagodnem življenju. Verjame, da je veselo življenje v darovanju. Drugemu lahko spregovorimo o tem življenju le, če ga živimo. Še vedno je najbolj splošen način: biti poročen. Lahko rečem, da praktično ne poznam para, ki bi resnično pričeval o veselju nad zakonskim življenjem. Ki bi pritegnil pozornost s svojo držo: medsebojno zavzetostjo v zakonskem pogovoru, nežnosti, bližini, služenju. No, tega svet zagotovo potrebuje. Kdo bo spregovoril o tem in kdaj se sprašujem? Je naše krščanstvo umrlo?

Drugo področje je zame področje mladih, ki spoznavajo lepoto in polnost življenja v odpovedi in služenju. Ko presežejo cono udobja in se veselijo polnega življenja v preprostem življenju, ki se prepleta med delom in molitvijo, ki je v služenju bližnjemu (najprej najbližjim) in v globljih odnosih.

Da ne govorimo o posvečenih, ki bi morali zavzeto oznanjati radikalno zvestobo Evangeliju in Kristusu v Cerkvi. Ne oznanjamo ne zavzeto ne veselo. Več je oznanjevanja cone udobja in pomembnosti kot radikalnosti.

Preprost evangelij nam nalaga trdo delo:

• Stopimo iz cone udobja!
• Odgovorimo na potrebe bližnjih!
• Z življenjem spregovorimo o kruhu življenja!