Hvaležnost

»Iz srca polnega hvaležnosti ter zahvaljevanja bi se rad skupaj z vami zahvalil Gospodu, da nas je v minulih dneh spremljal ter vodil z lučjo Svetega Duha… Prav tako se zahvaljujem vsem vam, sinodalni očetje, bratski delegati, poslušalci, poslušalke ter pomočniki za vašo dejavno in rodovitno udeležbo. Nosil vas bom v molitvah ter prosil Gospoda, naj vam povrne z obiljem svojih milostnih darov.

Tolažbe
Iskreno lahko rečem, da smo v duhu kolegialnosti in sinodalnosti resnično živeli to izkušnjo sinode, družno to etapo, to skupno pot. Tolažbo sem doživljal ob poslušanju pričevanjresničnih  pastirjev, ki z modrostjo nosijo v srcu veselja in solze svojih vernikov, pričevanj družin, ki so se udeležile sinode in so podelile s sinodalnimi očeti lepoto ter veselje njihovega zakonskega življenja. Nadaljnja tolažba je bilo tudi to, da je na tej prehojeni poti vsak, ki se je čutil močnejšega, imel za dolžnost pomagati šibkejšemu, tisti, ki je bil bolj izkušen, ponuditi svojo pomoč drugim, četudi preko soočenj.

Skušnjave
Ker pa je bila sinoda tudi pot ljudi, so bile ob tolažbah tudi potrtosti, napetosti in skušnjave od katerih naj omenim sledeče: sovražna zakrknjenost ali hotenje zapreti se v zapisano črko ter ne pustiti se presenetiti Bogu - Bogu presenečenj;  uničevalna dobrota, ki v imenu nekega varljivega usmiljenja povija rane, ne da bi za njih prej poskrbela in jih pozdravila; skušnjava spremeniti kamen v kruh, da se prekine dolgi, težki in boleči post, kakor tudi skušnjava spremeniti kruh v kamen in ga vreči v grešnike, slabotne ter bolne, oziroma spremeniti to v neznosna bremena; skušnjava stopiti s križa, da bi bilo ljudstvo zadovoljno in ne ostati tam ter tako izpolniti Očetovo voljo, torej popustiti svetnemu duhu, namesto da ga prečisti in ukloni Sveti Duh; skušnjava, da bi prezrli 'depostum fidei', da bi se imeli za lastnike in gospodarje, ne pa varuhe, oziroma po drugi strani, skušnjava, prezreti resničnost tako, da se uporabi pretirano natančen ali pa izpiljen jezik, s katerim se lahko reče veliko, pove pa nič.

Dragi bratje in sestre, te skušnjave nas ne smejo prestrašiti, sploh pa ne vzeti poguma, saj noben učenec ni večji od svojega učitelja. Če je bil torej Jezus skušan in so ga imenovali celo Beelzebul, gotovo Jezusovi učenci ne smejo pričakovati, da bodo z njimi bolje ravnali.

Cerkev je Gospodov vinograd, rodovitna Mati in skrbna Učiteljica, ki se ne boji zavihati rokavov ter zliti olje in vino na rane človeštva. Papeževa naloga pa je, zagotavljati edinost Cerkve ter spominjati pastirje, da je njihova prva naloga hraniti čredo, ki jim jo je Gospod zaupal. Torej, Cerkev je Kristusova, je Njegova Nevesta, in vsi škofje v občestvu s Petrovim naslednikom imajo nalogo ter dolžnost, varovati jo ter ji služiti, in sicer ne kot gospodarji temveč kot služabniki.

Dragi bratje in sestre, sedaj imamo leto dni časa, da z resničnim duhovnim razločevanjem zorijo predlagane ideje ter najdemo konkretne rešitve za tolike težave in številne izzive, s katerimi se morajo družine soočati ter dati odgovore na številna malodušja, ki zajemajo ter dušijo družine. Leto dni dela torej na 'Relatio synodi', ki je zvesti ter jasen povzetek vsega tega, kar je bilo rečeno, razpravljano tako v tej dvorani, kakor po majhnih skupinah. Škofovskim konferencam bo poslano kot Lineamenta (Smernice).

Naj nas Gospod spremlja in vodi na tej poti v slavo Njegovega imena ter na priprošnjo Blažene Device Marije in sv. Jožefa. In prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!« (Papež Frančišek v nagovoru ob zaključku plenarnega zasedanja 3. izredne sinode o družini na temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije, v Vatikanu 18.10.2014)

Papež Frančišek ob zaključku zasedanja sinode: Rad bi se skupaj z vami zahvalil Gospodu, da nas je v minulih dneh spremljal ter vodil z lučjo Svetega Duha