Ob tej temi sem se najprej vprašala, kakšen je moj prevladujoč odnos do otrok; ali se večkrat dogaja, da me jezijo, ali pa je bolj pogosta situacija, ko se jih veselim v vsej zahtevnosti mojega poslanstva.

V primerih, ko mi »parajo Živce«, moj odziv gotovo ne bo dober, ne bo prinesel nič dobrega.

Ko je njihovo vedenje nedopustno, jih je po mojem nujno potrebno trdo prijet. Nič ni narobe, če smo starši v takih situacijah strogi, trdi, mogoče se celo razjezimo,…pomembno je, da to počnemo ker jih želimo dobro, ker morajo razumet, da nedopustno vedenje pač ni dopustno, ker jih želimo vzgajati.

Trudit se moram ostajat pri sebi, iskat kaj je moja resnica in kaj njihova, kaj je skrito za njihovimi reakcijami (lenoba, prezir, nagajivost, hudobija, …) in zakaj do tega prihaja. O tem se z njimi pogovarjam, jasno povem, da kar počnejo ni dobro in da se morajo temu odpovedat. Seveda se te situacije vedno znova ponavljajo in jih moram v tem vedno znova vzgajat (v prvi vrsti pa se moram sama za isto trudit) v upanju, da se bo kaj prijelo. Je pa res, da je naporno, včasih gre, ko pa sem utrujena in bi bilo potrebno vložiti veliko napora tudi odpovem.

Ko v njihovih težavah uspem prepoznati svoje, tiste, s katerimi se moram tudi sama boriti, jih lažje razumem, usmerjam in je obsojanja bistveno manj. V določenem okviru z njimi spregovorim tudi o svojih težavah in o tem kako se borim. Tako se manj upirajo, ko sem do njih zahtevna.

Pred časom sva se z Gregorjem zelo redko pogovarjala in presojala ravnanja najinih otrok, če pa sva že, so bila najina stališča velikokrat različna in so privedla po sporov. V zadnjem obdobju je najino videnje bolj usklajeno, ko se enemu zamegli (in to tudi začuti), sprejme pogled drugega. Ne vem točno, kaj je k temu pripomoglo. Mogoče več pogovora, več molitve, hrepenenje po doseganju idealov in izpolnitvi poslanstva očeta, matere in nenazadnje božja milost.