Otroci so Božji dar

»Tvoji sinovi so se zbrali, prihajajo k tebi. Tvoji sinovi prihajajo od daleč, tvoje hčere peljejo pod roko. Tedaj boš videla in žarela, srce ti bo drhtelo in se širilo« (Iz 60.4-5a). Gre za čudovito podobo sreče, do katere pride ob ponovnem srečanju staršev in otrok, ki skupaj hodijo proti prihodnosti svobode in miru, potem ko so dolgo bili zanju prikrajšani in ločeni. Otroci so Božji dar, četrta zapoved o spoštovanju očeta in matere pa je pomembna za prihodnost družbe.

Otroci so veselje družine in družbe
Dejansko je med upanjem naroda in harmonijo generacij trdna vez. Veselje otrok razveseljuje srca staršev in odpira prihodnost. Otroci so veselje družine in družbe. Niso problem reproduktivne biologije in ne eden od mnogih načinov samouresničenosti, še toliko manj so last staršev: Otroci so dar. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami. Biti sin in hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje ljubezni, ki se je uresničila tako, da je prižgala življenje drugega človeškega bitja, originalnega in novega.

Otroka ljubimo, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva.

Zastonjski pečat ljubezni
Od tu tudi izhaja globina človeške izkušnje - biti sin in hči, ki nam omogoča odkriti najbolj zastonjsko razsežnost ljubezni, nad katero se nikoli ne nehamo čuditi. Je lepota tega, da smo prvi ljubljeni, še preden se rodimo, preden smo storili karkoli, da bi si to ljubezen zaslužili, preden smo znali govoriti in razmišljati, celo preden smo prišli na svet! Biti otroci je temeljni pogoj za spoznanje ljubezni Boga, ki je zadnji izvor tega pristnega čudeža. V dušo vsakega otroka, še tako ranljivega, Bog odtisne pečat te ljubezni, ki je osnova za njegovo osebno dostojanstvo, dostojanstvo, ki ga nič in nihče ne bo mogel uničiti.

Učiti se od nebeškega Očeta
Danes si otroci težko predstavljajo svojo prihodnost. Očetje so morda naredili korak nazaj, otroci pa so postali bolj negotovi v svojih korakih naprej. Dobrega odnosa med generacijami se lahko naučimo od našega nebeškega Očeta, ki vsakega med nami pušča svobodnega, a nikogar nikoli ne pušča samega. In če se zmotimo, nam še naprej sledi s potrpežljivostjo, ne da bi zato zmanjšal svojo ljubezen do nas. Nebeški Oče nikoli ne naredi korakov nazaj v svoji ljubezni do nas. Vedno gre naprej. In če ne more naprej, nas čaka, a nikoli ne stopi nazaj. Želi, da so njegovi otroci pogumni in da delajo korake naprej.

Otroci pa se ne smejo bati zavzemanja za izgradnjo novega sveta. Prav je, da si želijo izboljšati tisto, kar so prejeli. A to je treba storiti brez prevzetnosti in brez domišljavosti. Otrokom je treba priznati vrednost, starše pa je vedno treba spoštovati.

Četrta zapoved: Spoštuj očeta in mater
'Spoštuj očeta in mater.' Ta zapoved pride takoj za tistimi, ki se nanašajo na samega Boga. Vsebuje namreč nekaj svetega, nekaj, kar je v izvoru vsake druge vrste spoštovanja med ljudmi. V svetopisemski formulaciji se četrta zapoved nadaljuje takole: 'Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog' (2 Mz 20,12). Krepostna vez med generacijami je zagotovilo prihodnosti in zagotovilo zares človeške zgodovine. Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. Napolnila se bo z izsušenimi in pohlepnimi mladimi. A tudi družba, ki je skopa z rojevanjem, ki se ne želi obdati z otroki, ki jih smatra predvsem kot skrb, breme, tveganje, je depresivna družba. Primer so evropske družbe, ki so potrte, ker ne želijo in nimajo otrok, raven rojstev ne dosega niti enega odstotka.

Otroci življenje bogatijo, ne pa siromašijo
Če se na družino, ki ima veliko otrok, gleda kot na breme, nekaj ni v redu. Porajanje otrok mora biti odgovorno, kot to uči okrožnica Humanae vitae blaženega papeža Paval VI., a imeti več otrok ne more avtomatično postati odgovorna izbira. Življenje se pomlajuje in dobiva na moči s tem, da se pomnožuje: bogati se, ne pa siromaši. Otroci se učijo skrbeti za svojo družino, zorijo v sprejemanju njenih žrtev, rastejo v spoštovanju njenih darov. Vesela izkušnja bratstva poživlja spoštovanje in skrb za starše, ki jim dolgujemo svojo hvaležnost. Za trenutek pomislite na svoje starše in svoje otroke ter se Bogu zahvalite za dar življenja.

»… skoraj božanska gesta. Hvala vam …«
Jezus, večni Sin, ki je postal sin v času, naj nam pomaga najti pot, na kateri bo ponovno izžarevala ta človeška izkušnja, tako preprosta in tako velika, da smo namreč otroci. V pomnožitvi porajanja je skrivnost obogatitve življenja vseh, kar prihaja od samega Boga. To moramo ponovno odkriti, izzvati predsodke ter živeti v veri in popolnem veselju.

Kako lepo je, ko mame in očetje dvigujete otroke, da bi jih blagoslovil. To je skoraj božanska gesta. Hvala vam, da to delate.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu svetega Petra, 11.2.2015)

Papež pri katehezi: Otroci so dar!

Papež spomnil na imigrante, umrle pri Lampedusi