Hudič skuša Jezusa

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je:

Človek naj ne živi samo od kruha,

ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«

Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh 

templja 6 ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval

in: Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« 

Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!«

Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Drugi je vedno dar

Ob zadnjem Jezusovem odgovoru sem prvič pomislil, da so hudičeve skušnjave pravzaprav poskus, kako zanetiti razdor v občestvu Svete Trojice. Lahko si predstavljamo, da je hudiča, ki se je uprl Bogu, najbolj motilo prav to, da so Oče, Sin in Sveti Duh povsem enotni. Med njimi ni napetosti, kaj šele nasprotovanj. Trije papeževi poudarki v postni poslanici ob pogledu na priliko o bogatinu in ubogem Lazarju lahko osvetlijo tudi današnjo priliko. Jezus tudi na skušnjave odgovarja v zavesti, da je drugi vedno dar, da greh zaslepi in da je nujna opora v življenju Božja Beseda.

Poglejmo prvo skušnjavo. Kaj pravi Jezus zase, da je njegova hrana? Mar ne: »Moja jed je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal«. In prav prva skušnjava je poskus odvrniti Jezusa od Očeta. Prigovarja mu: Vidiš, da zate ne poskrbi. Sicer pa, saj veš, da zmoreš sam, pusti Očeta. Sam si pomagaj! Naredi iz kamna kruh in zaživi po svoje. Na podoben način se hudič skuša vriniti tudi v naše odnose, ko skuša razvrednotiti drugega in nam povedati, da bomo lažje stvari reševali sami. Umikamo se in delamo po svoje. Jezus nas svojo držo spodbuja, da vedno vztrajamo v misli, da je drugi dar. Več je vredno biti skupaj, kot ne vem kaj narediti. Pomislimo, kako pogosto nam je odveč razlagati, kaj bomo naredili ali pa drugega poslušati, kaj doživlja ali kaj bo delal. Pa vendar je le v pogovoru mogoče graditi skupnost, ustvarjati prijeten dom. Če hočemo živeti skupaj, moramo deliti sebe in svoje načrte z drugimi. Marsikaj si lahko naredimo sami, a v to moramo pritegniti tiste, s katerimi živimo. Hkrati pa nam prav takšno prizadevanje pomaga, da se še bolj zavemo, kako smo odvisni drug od drugega. Samo pomislimo, koliko ljudi je potrebnih, da lahko spečemo kruh – pomislimo na pot od pšenice do moke ali pa od kosa železa do pečice. V tem postnem tednu torej poživimo v sebi zavest, da je drugi res dar.

Poglejmo drugo skušnjavo: Če se že tolikokrat potrudimo v naših odnosih, pa si v nekem trenutku preprosto zamislimo, da mora biti po naše in naj se nam drugi – naj mu paše ali ne, naj bo prav ali ne – vsaj malo vrti okrog nas! Ker drugi nikoli ni tako zelo pozoren do nas, kot smo si zamislili, se poslužujemo vrtenja okrog prsta in izsiljevanja. Nazadnje celo sami verjamemo, da je tako kot si mislimo. Jezus pravi hudiču: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga! Tudi nam naroča, naj ne preizkušamo potrpljenje bližnjega. Odgovor na to skušnjavo je zame zelo preprost in kratek: Nikoli ne smem dovoliti izsiljevanja ne sebi ne drugemu. Izsiljevanje nikoli ne pelje v odnos. Bolje izstopiti iz odnosa, kot nasedati tistemu, ki izsiljuje, pa naj bo to otrok ali starš, sozakonec ali prijatelj. Vrtenje in izsiljevanje se prej ali slej slabo konča.

Tretjo skušnjavo pa lahko razumemo kot izkoriščanje. Če že živimo skupaj, bodisi v družini, zakonu, skupnosti, nam hudič skuša povedati, naj si kaj privoščimo na ta račun. Če se že potrudimo, da je drugi dar, potem pa izkoristimo drugega, da nam bo služil. Prinesi to, naredi ono, ne maram tega itd. Ustvarjeni smo za služenje. Starši ste povabljeni, da otroke učite služiti. A to služenje mora biti zaradi njih, ne zaradi vas. Otroci naj vedo, da delajo nekaj, ker je zanje dobro, ne ker se staršem ne da. Tudi v drugih odnosih je pomembno, da drugi služi z zavestjo, ker je zanj to dobro, ne da ga poneumljamo in usužnjujemo. Ko torej vabimo drugega k sodelovanju ali k dejavnosti, imejmo pred očmi bližnjega in njegovo dobro, željo po gradnji občestva, ne lastno korist.

Čeprav je težko vedno reči: »Drugi je dar.«, pa je prav to edina logika, ki ji sledi Jezus in nam jo s svojim zgledom ponuja. Naj bo vedno vodilo naših odgovorov na skušnjave, ko bi raje naredili sam in se umaknili pred drugim; ko nas ima, da bi drugega zavrteli okrog prsta za lastno korist ali ko bi radi iz drugega naredili služabnika, ne prijatelja. Drugi je vedno dar!