Že dolgo nisem slišala tako čudovite pridige.

Želim si, da bi lahko premagovala zveri, ki jih nosim v sebi in se odpirala angelom Božje lubezni, miru in tišine.

V tem postnem času želim rasti v tem.

Hvala za pridigo! Kako dobro izhodišče za osebno srečevanje z zvermi in angeli. V evangeliju me močno nagovarja poudarek, da je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. Živel je med zvermi in bil deležen strežbe angelov.

Jezus in puščava – človek in samota. Šele ko sem sama s seboj v samoti, se lahko srečam s to razpetostjo v sebi – med zvermi kot neukročenimi strastmi, in angeli kot lepoto notranje harmonije. Vendar to še zdaleč ni vse, s čimer se moram v svoji puščavi spopadati, če se hočem pripraviti na svoje poslanstvo materinstva. Ta moja puščava, naseljena z zvermi in angeli, je bojno polje, kjer se bije še nek drug, ne zgolj psihološki, ampak izrazito duhovni boj, boj med Svetim Duhom in hudičem. Za mojo dušo gre, na samo za telo! Se mi zdi, da je za hudiča ogromen uspeh že to, če mu uspe, da me tako zaposli, da Duhu sploh ne dovolim, da bi me odvedel v puščavo. Dobro namreč ve, da mu tako ne bo treba it v neposreden spopad z Njim, mene pa bo zlahka prepričal, da so moji najbližji – tisti, ki z njimi delim vsakdan, eni zveri, drugi pa angeli. In tako se stalno vrtim okrog njih. Z enimi bijem neskončno izčrpajoče boje, pri drugih pa stalno iščem potrditve in tolažbe, namesto da bi se poglobila vase in pustila Duhu, da mi pokaže, kako je vse to, s čimer se bojujem pri drugih, dejansko del mene…

Pogumno v puščavski boj, z vso božjo bojno opravo! Sveti Duh je na naši strani – na strani moških in žensk! Ko bomo malo bolj očetje in matere, bo na naši strani še cela legija angelov, ker bomo pač že ukrotili eno legijo zveri ;). Kako je že rekel pokojni papež Janez Pavel II.: “Korajža velja!”

S. Slavica,

tvoja beseda o psihološkem in duhovnem boju me spominja na neprestano polemiko v Cerkvi, kakšno mesto ima psihologija in kakšno teologija. V tem polemiziranju, nemesto konkretno človeškem spopadu, se izgubi skoraj vsa energija današnje Cerkve v Sloveniji. Za človeka gre, ki je ustvarjen po božji podobi. Za človeški boj gre, ki zajema telo, dušo in duha.

Jezus je bil konkreten moški. Hudič je udaril na njegovo človeškost, njegovo moško naravo, na telo in mu rekel: Če si kaj 'dedca' se povzpni na tempelj in skoči dol. Udaril je na njegov ponos. Potem je udaril po moški želji po pomembnosti. Vse ti dam ... Pred tem pa ga je skušal najbolj človeško in banalno: Če si, to kar praviš o sebi, naredi nekaj na hitro in ne mečkaj. Naredi kruh iz kamna. Kdo te bo čakal, pri tvojem neuspelem oznanjevanju.

Kaj je tu psihološko in kaj duhovno. Če začnemo o tem, slepomišimo. Vse je duhovno, ker smo božji in vse je telesno, ker smo ustvarjena bitja. Po mojem ne gre za vprašanje ali psihološki ali duhovni boj. Gre za vprašanje, ali se boriti ali se skriti. Če se človek posti z zdravo pametjo, je to duhovni boj, če pa se posti kar tako, je vse skupaj kar nekaj.

In ne nazadnje, ko praviš, da gre za tvojo dušo, ne samo za telo. To dvoje bo ločil Bog, ko bo prišel čas. Pa še to ne drži popolnoma, saj kristjani verjamemo, da bomo vstali s poveličanim telesom. Tudi tam sta duša in telo eno. Za konkretno življenje gre, za konkretno ženskost in konkretno moškost. Ali bomo to, kar moramo biti!? In tu gre za vsemogoče boje in pri teh bojih sta seveda ves čas navzoča oba Sveti Duh in hudič.

In še beseda o puščavi. Tudi ta je v našem duhovnem svetu zlorabljena. Puščava je najgloblji stik s samim seboj, v telesu. Stik s strastmi in najbolj moškimi oz. ženskimi hrepenenji. Dviganje v sfere Svetega Duha ni umik v puščavo, ampak beg pred seboj. Tam pa ima hudič vso oblast. Če se namreč izgubimo, je vsakdo, ki pride mimo Sveti Duh.

Peter, hvala za tale odmev!

Niti približno si nisem mislila, da se bo ob mojem razmišljanju odprla ta tema »neprestane polemike v Cerkvi, kakšno mesto ima psihologija in kakšno teologija«. Zdaj, ko se je, sem pa tega vesela, ker večkrat izpadam že prav čudaško s svojim vztrajanjem v prepričanju, da če ne bomo scela ljudje, me redovnice zares ženske z vsem, kar je položeno v našo žensko naravo, potem bomo karikatura redovnice in da to pomeni boleče srečevanje z vsem kar je v nas, stalno vračanje k ranam in srečevanje z vsem dinamizmom naše spolnosti v prizadevanju, da jo polno zaživimo na nam lasten način... In to je zame boj! Kar sem želela v svojem komentarju povedat, pa morda premalo konkretno in mi je fajn, da se bo dalo dopolnjevat, je prav to, da sem ta evangelij doživela kot fantastičen prav v tem odkritju neločljive povezanosti med psihološkim in duhovnim. Do nedavnega v redovniških vrstah nismo bili vajeni tako razmišljat. Treba je bilo odrezati z vso preteklostjo in začeti graditi duhovno zgradbo, ne vem na kaj že – na pesek. Rezultati so več kot očitni. Spomnim se, kako sem požirala prve v slovenščino prevedene knjige Anselma Grüna in kako močno me je nagovorila prav njegova razlaga Jezusovega boja z zvermi v puščavi. Prav to, kot praviš, Peter, Jezus se je kot scela moški pri svojih 30. letih moral srečat z vsem moškim v sebi, prav do demonskega. »Enako skušan v vsem, vendar brez greha.«

Moja lastna redovna pot mi potrjuje, da če se ne bi srečala s psihologijo, konkretno s tvojim terapevtskim spremljanjem, bi me ali ne bilo več ali bi se mi že zmešalo ali pa bi kot kakšno duševno pohabljeno in duhovno napuhnjeno bitje mučila vse okrog sebe. Vem, da me čaka še veliko dela in da ga do zadnje ure ne bo zmanjkalo. Vedno znova prav s pomočjo psihologije, stalnega vračanja v svoj dom, odkrivam s čim vse sem zaznamovana. Ja, na čase boli za umret in me prime, da bi pobegnila... Do tu teologija nima kaj počet, od tu naprej pa brez nje ne gre nič. Verjamem da rane ozdravlja samo Kristus in to v moči Duha po zakramentih Cerkve. Če bi psihologija sama imela to moč, bi psihiatrične bolnice ne bile vedno bolj polne in v psihiartičnih ordinacijah ne bi bilo vedno daljših vrst. Kako zdravilno bi bilo, če bi se te vrste premaknile pred spovednice.

Bog daj, da bi že enkrat prerastli to ogroženost drug od drugega – mislim na teologijo in psihologijo, in bi združili moči v dobro konkretnega človeka, ki trpi in vpije po pomoči, pa je žal tako malo teologov, ki bi si bili pripravljani mazati roke s psihologijo. Tebi, Peter, pa veliko moči Duha v boju za človeka, ki je iz mesa in krvi, pa se vendar Duh ni sramoval naseliti v to mesenost!

 Moram reči, da brez ustrezne pridige, gre pogosto Božja beseda mimo mene kot neko zgodovinsko poročilo. Aha, Jezus je šel v puščavo, tam ga je hudič matral, ma se mu ni pustil, potem je pršu nazaj..... In kaj naj jaz s tem? Lepo, Jezus je bil poleg človeka še Bog in itak, da mu je ratalo. In kaj naj jaz s tem?

Zato mi pridejo take razlage Evangelijev zelo prav, da pomaga nekdo nekaj, kar se je zgodilo pred 2000 leti, vstaviti v današnji čas, v naše življenje. Potem so stvari takoj bolj jasne in seveda  zato potem še težje, ker potem ugotovim, da imam okoli sebe pravi zverinjak. Lepi plišasti medvedki imajo ostre zobe in kremplje.

D-MEN,

naj ti bo v tolažbo, da imamo vsi okrog sebe en kup zveri. Druga tolažba pa je, da je Jezus sam rekel, da bo z nami, do konca sveta. Tako je z nami v svoji solidarnosti v Besedi, ob kateri razmišljamo; evharistiji, ko ga uživamo in zakramentih, še posebej zakramentu sprave, ko prejemamo milost njegove posebne pomoči.

Lep dan vsem in veliko veselja v tem božjem spremljanju in naši medsebojni podpori!