Jezusova spremenitev
Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku. Mt 17,1-13
Jezus se je čudovito spremenil
Kaj je ta čudovita lepota? To je lepota uresničenega človeka. Bog je v človeški podobi pokazal svojo božjo lepoto, da bi jo mi mogli uresničevati v nas samih. To je lepota uresničenih blagrov, ki so kažipota Jezusovih učencev. Kakor se je Jezus spremenil po tem, ko se je vzpel na goro, je tudi blagre podal potem, ko je na gori sedel in učil: blagor ubogim v duhu, žalostnim, krotkim, lačnim in žejnim pravičnosti, usmiljenim, čistim v srcu, tistim, ki delajo za mir in preganjanim ter zasramovanim. Čisto na kratko se dotaknimo v kakšno lepoto nas Jezus vabi.
- Blagor ubogim v duhu
Jezus je razlaščen lastne volje. Njegovo uboštvo je v popolni podrejenosti Očetovi volji. Nobenega nasilja in samovolje. Izpolniti očetovo voljo, to je njegovo uboštvo.
In naše: Zavedati se, da je vse Božji dar. Da smo bogati le v Bogu. Od njega prihaja vsak dar in njemu je namenjen.
- Blagor žalostnim
Jezus joče nad Jeruzalemom, ker ga ni hotel sprejeti. Noče se posloviti od otroškega hrepenenja, da bi svetu prinesel veselo novic.
Tudi mi smo povabljeni, da ohranimo otroško željo, ne iz bega, ampak iz ljubezni in globoke vere, da lahko ustvarjamo boljši svet.
- Blagor krotkim
Jezus kaže na izredno notranjo moč, ki v tišini najprej preobraža njega samega. V samoti dobiva moč za krotkost. Pričuje in ne prepričuje. Pogosto le molk, ne množica besed.
V tem smo mu tudi mi povabljeni slediti, naj bo naše življenje tiho, krotko pričevanje.
- Blagor lačnim in žejnim pravičnosti
Jezus ga uresničuje v neskončnem hrepenenju po resnici in pravici. Verjame, da kljub smrti zaradi resnice, laž ne bo imela zadnje besede.
Tudi mi moramo hrepeneti po čisti iskrenosti, čeprav ni zaželena. Ne smemo se od nje posloviti.
-
Blagor usmiljenim
Jezus ljubi ne da bi obsojal. Vsak je njegov brat in sestra. V vsakem vidi čudovito lepoto in mu jo s sočutjem želi pomagati razviti.
Kreposti, kot so sočutje, odpuščanje, ljubezen, so tudi za nas mogoče le, če bomo v vsakem videli brata in sestro.
-
Blagor čistim v srcu
Za Jezusa je vsako dejanje neskončna ljubezen do Očeta in do njegovih otrok. Nič nečistega ni v njegovem pogledu.
Tudi naše srce je lahko čisto le, če bomo v ljubezni pripravljeni na žrtev in odpoved. Čisto srce je mogoče pri učencu, ki vsakdan vzame nase svoj križ in hodi za svojim učiteljem.
-
Blagor tistim, ki delajo za mir
Jezus pravi: Jaz in Oče sva eno. V tem je njegov mir. Spravljen je s seboj in z Očetom. Ko je v potopljen v Očetovem objemu, zmore gotovost in v tej gotovosti prinaša svetu mir.
Tudi naš mir je mogoč le, če bomo potopljeni v Očetov objem.
-
Blagor preganjanim in zasramovanim
Jezus ve, da je trpljenje cena ljubezni. Zato ne pomišlja, ko sprejema križ.
Tudi mi se bomo morali posloviti od lažnih predstav o življenju brez trpljenja, da bi zmogli ljubiti tudi ko ljubezen prinese preganjanje.
Gora spremenjenja je lahko za nas gora blagrov. Postni čas nas vabi, da se vzpenjamo nanjo, korak za korakom in v sebi upodabljamo Njegovo veličastno podobo.









Ob branju pridige lahko začutim eno otroško veselje nad tem, da sem poklicana k čudoviti popolnosti, da sem lahko podobna Bogu, da je spremenjenje mogoče tudi zame. Joj, ko bi bila že tam, pomislim. Ampak najbrž je tudi sama pot na goro lepa, čeprav ali pa prav zato, ker je naporna. Če se človek s helikopterjem pripelje do Kredarice, najbrž ne doživi tako polnega veselja, kot če se je moral sam korak za korakom pomatrat na vrh Triglava.
Bog pomagaj mi, da se bom veselila poti in na njej vztrajala.
P.S.: Sončen pozdrav vsem bralcem foruma :). Se beremo ...