Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p02 Križ prepuščanja in križ poti

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 36 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

 


 

Križ prepuščanja in križ poti

 

Samo ena je Jezusova zmaga, zmaga križa, tako smo zaključili preteklo nedeljo razmišljanje o postu. Mi pa bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne kot so zmage našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je potrebno za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo, kako bi Peter, takrat, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti, postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.

Pred nami se spet slika človeška narava in na drugi strani božje delovanje. Ob začetku Jezusovega delovanja smo razmišljali o križu razpetosti med zvermi in angeli, med božjim in človeškim, lahko o tej razpetosti nadaljujemo tudi v tem odlomku. Peter nikakor ne bi sprejel neprestane bolečine razpetosti med človeškim in božjim, med zemeljskim in nebeškim. Ne bi čakal, da bo Bog poskrbel za trajnost dogodka. Ne, čisto sam bi poskrbel, da bo to, kar je doživel ostalo večno. Mar ni prav to pogosta skušnjava: prevzeti stvari v svoje roke. Takoj, ko vzamemo stvari v svoje roke, nam vse polzi iz njih. Zato je tudi Jezus v puščavi prepustil Očetu, da so mu angeli stregli, ni si postregel sam. Prva hudičeva skušnjava je bila prav v tem. Hudiš mu je namreč rekle: Poglej, lačen si. Naredi si iz kamna kruh. Danes vidimo, kako Peter želi ohraniti lepo s svojo močjo.

Evangeljski odlomek nas ponovno vabi k razmišljanju o križih. Prvi takšen križ, ki ga danes lahko razberemo je križ prepuščanja Bogu. Tako radi bi prevzeli oblast nad življenjem, dogodki, odnosi in še čem. Radi bi, da bi lepo ostalo trajno. Vendar te oblasti nimamo. Na nas je, da si prizadevamo delati dobro, hkrati pa vse prepuščati Bogu, da ima on zadnjo besedo. Sicer je velika nevarnost, da bomo tisto, kar je trajno, postavili v okvir minljivega. Kakor apostol Peter, bi pogosto radi nebesa spravili v šotor. Ne bo šlo! V sebi že nosimo nebesa, a smo na zemlji in moramo nositi križ razpetosti.

Če pomislim na mlade, razumem križ prepuščanja v tem, ko bi radi lep trenutek, npr. prvo srečanje z osebo, v katero se zaljubiš, naredili trajen. Postavili bi šotor, v katerem bo ostal tisti objem, poljub, srečanje. Hoteli bi, da nikoli ne mine. Starši bi mogoče radi v nekem obdobju, ko družina zacveti, ohranili vse v svojih rokah. Otroci bi ne smeli odrasti. Postavili bi šotor in na silo zadržali svet, da se ne premakne.

A v življenju je vedno potrebno iti naprej. Poleg tega, da ga moramo izročiti v Božje roke, moramo tudi sprejeti nase križ poti. V nekem trenutku bi se radi ustavili, uživali v lepem, se odpočili in si rekli: Dovolj je. A Bog nas kakor apostole neprestano vodi naprej. Ne pusti, da bi se zadovoljili s trenutnim. Cilj je čisto na koncu, mi pa bi radi vmesne postaje naredili za cilj. Dokler smo na zemlji, moramo biti na poti.

Tudi to je križ, ki bi ga raje ne naložili na svoja ramena, križ poti. Naredili bi si prostor, si ga lepo postlali in tam obstali. Otroci se radi ustavijo pri dobrih rezultatih v šoli in obtičijo, mladi bi se usedli in uživali noro lepoto nekega trenutka, starši bi ne vlagali več v zakonski odnos, ker so že dosegli cilj, prav tako je s posvečenimi. V odnosih ne bi šli prek zapletov, ampak si raje narišemo končne cilje in tam postavimo šotore. Tako skušamo v minljive šotore postavljati naša neskončna hrepenenja. Radi bi jih ujeli, a nam polzijo iz rok, toliko bolj, kolikor bolj trmarimo in cepetamo na mestu. Izziv današnje nedelje vidim torej v tem, da se vprašamo, kako vztrajno nosimo križ prepuščanja v božje roke in križ poti. Ne pozabimo, le tisti, ki vsak dan nosi križ, more biti Jezusov učenec.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 38 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Kakor apostol Peter, bi pogosto radi nebesa spravili v šotor. Ne bo šlo! V sebi že nosimo nebesa, a smo na zemlji in moramo nositi križ razpetosti… V življenju je vedno potrebno iti naprej…, sprejeti nase križ poti. V nekem trenutku bi se radi ustavili, uživali v lepem, se odpočili... A Bog nas kakor apostole neprestano vodi naprej… Dokler smo na zemlji, moramo biti na poti.«

Hvala za to lepo pridigo! Ker se zelo pogosto srečujem s krhkostjo našega zemeljskega bivanja: boleznijo, starostno oslabelostjo, umiranjem in smrtjo, mi je zelo blizu misel, da bi nebesa radi spravili v šotor, pa vedno znova izkušamo, da to ne gre. A, kot praviš v naslednjem stavku, Peter, nebesa že nosimo v sebi. V svojem telesu, ki ga bogoslužje tako lepo imenuje »šotor našega bivanja na zemlji«, nosimo nebesa in to samo na dveh nogah :), pa še od teh se samo ena dotika zemlje, druga pa mora biti v zraku, če hočemo hoditi proti »večnemu bivališču«, ki nam je pripravljeno v nebesih.

Zanimivo, da se nam ta križ poti zazdi posebej težak in se mu upiramo ravno takrat, ko na poti doživimo nekaj posebej lepega. Namesto, da bi takrat šli naprej z novim zanosom, z novo močjo, z novim hrepenenjem po nebesih, bi ta košček nebes stisnili v pest, se ušotorili in uživali v njem. Nekaj te skušnjave smo me občutile v soboto ob sklepu 8-dnevnih duhovnih vaj. Tako lepo je bilo, da bi kar ostale… a je treba iti naprej in to razpetost med zemljo in nebesi nositi v sebi v poslušanju, v občestvu, v ravnovesju, v uboštvu, v ponižnosti, v molitvi in v delu (kot smo se učile v duhovnih vajah :)).