Jezusova spremenitev
Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« (Mt 17,1-9)
Med romantiko in realizmom
Jezus učence počasi pripravlja na samostojno življenje. Vzgaja jih kot dobra mati svoje otroke, ki jim mora življenje predstaviti tako, da se bodo v njem mogli spopasti s težavami in da ne bodo izgubili pred njimi poguma. Da bi jim dal pravi elan za življenje, se pred njimi čudovito spremeni. A razumljivo, učenci bi najraje ostali kar tam. Tako lepo je, da to ne sme miniti. Naj traja, si misli Peter, in predlaga, da bi postavil šotore.
Jezusov pogled pa ostaja pogled skrbne matere. Tokrat sem se ustavil tudi ob misli, kaj neki je govoril z Mojzesom in Elijem. Na misel mi prihaja, da vsebino lahko povežemo z njegovimi besedami, ki jih nameni apostolom ko stopa z gore. Če si učenci ob pogledu na spremenjenega Jezusa predstavljajo, da njihov učitelj uživa v imenitni družbi, se najbrž pošteno motijo. Kaj naj bi namreč drugega Jezus govoril z Mojzesom in Elijem, kot o njuni poti vodenja Izraelskega ljudstva v svobodo. Ob pogledu na to pot, sta oba lahko spregovorila o trpljenju in preizkušnjah, pa tudi o veselju ob doseženih ciljih. Če samo pomislimo, koliko težav je imel Mojzes, da je prepričal faraona, naj ljudstvo izpusti, da gre darovat svojemu Bogu. A to še ni bilo vse. Ko je bilo ljudstvo po mnogih Mojzesovih mukah končno rešeno egiptovske sužnosti, se je začelo upirati zaradi težav na poti v obljubljeno deželo. Če sta Mojzes in Elija govorila z Jezusom o njunih izkušnjah, si lahko predstavljamo njihovo globoko povezanost, ljubezen in sočutje, pa tudi veselje, ki je vodilo vse do bleščečega spremenjenja.
Kje pa so apostoli? Apostoli s Petrom na čelu dopovedujejo Jezusu, da ne sme trpeti. V tem jih Jezus opozarja: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 16,24-25).« Tega učenci še ne razumejo, a Jezus vztrajno ponavlja: Sin človekov bo moral trpeti! Kar pomeni tudi: Tudi vi, kot moji učenci, boste morali sprejeti trpljenje. Ljubezni ni brez trpljenja. Noben, še tako čudovit odnos z bližnjim, ne gre mimo križa.
Poglejmo na današnji evangelij v luči naše postne akcije: drugi je dar. Ko je bil Jezus za učence kot drugi čudovit dar, so si predstavljali, da bo šlo v odnosu z njim vse gladko. Razdelili si bodo svoje vloge in se povzpeli na vrh. Jezus pa nas uči, da je drugi vedno dar, a ne dar brez križa. Ljubezen je vedno križana, odnos z drugim, je nujno tudi na preizkušnjah. Nobenega odnosa ni, ki bi bil resnično ljubeč, pa ne bi poznal teže križa. Huda skušnjava je idealizacija nekaterih odnosov ali ljudi. Ta jemlje pogum in spravlja človeka v lenobno sanjarjenja ali pa nesrečno traumiranje. Če se z drugim dobro razumemo, bo odnos začel propadati takoj, ko bomo postavili šotore in si predstavljali, da smo na cilju. Križ, ki ga moramo vzeti vsak dan na svoje rame, je križ umiranja sebičnosti in premagovanje lagodja. Drugi bo dar, če naš pogled na ljubezen ne bo slepo romantičen, ampak realističen, resničen v smislu križa kot poti do vedno novega vstajenja.
Danes bi radi rekli, da je drugi dar le, če nam je zelo podoben, če se z njim ujamemo, če smo z njim skoraj istih misli itd. Prepričan sem, da je ena od posledic takšne zgrešene logike tudi homoseksualnost in teorija spola. Ker se zdi, da je drugi dar samo, če ni odnos z njim zahteven, je nazadnje lažje najti isto valovno dolžino z istim spolom kot z drugim ipd. Bogastvo je vedno v različnosti, ki pa od nas zahteva vedno nove napore. Prosimo danes Gospoda, naj nam pomaga gledati na odnose s pogumnim realizmom. Naj sprejmemo Jezusovo misel, da ni ljubezni brez trpljenja, da je drugi vedno dar, ne le takrat, ko nam je ob njem čudovito lepo.
Verjetno se nobeden oziroma le redko kdo vpraša ali smo lahko skupaj z osebe, če na prvi pogled ne čutimo povezanosti do nje. Ko sva se z mojo ženo spoznala se nisva takoj zaljubila drug v drugega. Najina ljubezen je postopoma rastla. Vrhunec pa je dosegla, ko so se začele pojavljati določene težave in takrat sva spoznala, da znava biti drug drugemu v oporo. Nisva obupala in sva vztrajala. Mislim, da znava sedaj v skupnem življenju sprejemati tudi težke trenutke in se soočati z njimi. Včasih se pojavijo kakšne skušnjave, ki so odvisne tudi od lenobe, a se znava drug drugega zbrcati in iti naprej. Včasih je prava skušnjava, če se nam kakšne stvari ne ljubi izpeljati in čakamo na drugega, ker vemo, da on to z lahkoto zmore. A se moramo brcati med seboj, da smo vsi na poti. Včasih se mi je zdelo, kako je življenje prijetno, ker se nisem ustavljal ob problemih in sem se čudil zakaj je najin zakonski odnos tako pust. Ko sem se s pomočjo žene začel ustavljati ob svojih čutenjih sem ugotovil, da sem človek, ki imam probleme. Začelo se je delo in potem so se tudi v zakonskem odnosu začele pojavljati pozitivne stvari. Z ženo sva si delila in pomagala ob težavah. Ko sem se začel srečevati s problemi mi je življenje postajalo vedno bolj naporno, a zakonski odnos je bil na pravi poti, ker sva si z ženo uspela pomagati.
Gorazd Lapanja