Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p03 Kaj zmore vera v dobro drugega

8 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus in Samarijanka

Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu.  Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.)  Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«  Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«

Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)

 

 

Kaj premore vera v dobro drugega!

 

Pred nami je neverjetno srečanje dveh zelo različnih oseb. Srečata se Samarijanka, ki nikakor ni verjela vase in je najbrž iz te nevere menjala može (oz. so si v takratni družbi oni podajali njo) in iskala rešitev v vedno novih priložnostih in Jezus, veren Jud, ki je natanko vedel, kaj hoče in zakaj je prišel na svet. Tako različna, po tradiciji nujno sprta, se vendarle srečata in med seboj obogatiti. Kako je to mogoče? Kakšna je njuna pot srečanja?

 

Ko Jezus prosi Samarijanko, naj mu da piti, se ta začudi in mu reče: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?«Žena izrazi presenečenje, a ne le presenečenje, v duhu razmišljanja pretekle nedelje bi lahko rekli, da tudi idealizira. Če bi bilo le presenečenje, bi najbrž zvenelo bolj v smislu: Oh, lepo, da vidiš, da nisem kužna, da sva si lahko kot brat in sestra. Pa zveni bolj občudovanje: Kako ti, ki si Jud, ti ki si nekaj več, prosiš mene ubogo Samarijanko.

 

Kako krhka so tla idealizacije, je videti že v naslednjem odgovoru na Jezusov odziv. Jezus pravi, »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«  Žena pa mu nekoliko posmehljivo reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob …« Idealizacijo na enkrat zamenja kanček prezira in privoščljivosti. Kaj se delaš večjega kot dejansko si! Saj mi ne moreš dati tistega, kar obljubljaš.

 

A Samarijanka je očitno sposobna odmika. Ustavi se in v resnici vpraša, od kod njemu živa voda ter sliši odgovor. Z novo naklonjenostjo in odprtostjo mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« In ko ji še pove, da pozna njeno zgodbo presenečena izpove vero: »Gospod, vidim, da si prerok«. Da je to vera iskrenega iskanja, priznavanja svoje majhnosti in grešnosti, pravzaprav ni nobenega dvoma več. Žena zmore v tistem trenutku več kot Jezusovi učenci. Veseli se srečanja in pozabi na vse ovire. Teče k svojim in jim predstavi Odrešenika, ki jo je srečal v njeni revščini. Čudovit primer kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku in kaj zmore vera, da je drugi vedno dar. Jezus verjame v dobro Samarijanke, ona vidi v Njem dar.

 

Pot do veselja nad drugim je skoraj vedno takšna, kot jo kaže današnje srečanje med Samarijanko in Jezusom:

-          Jezusova vera v dobro in premagovanje ovir,

-          Samarijankina idealizacija, ki se hitro sprevrže v prezir,

-          Jezusovo otroško vztrajanje v dobrem in skoraj nagajivo razkrivanje ženine preteklosti,

-          Samarijankina premaga prezir in se vesli nad tem, da jo Jezus želi srečati in se nad njo ne pohujšuje,

-          Jezusovo odkrito razkrivanje samega sebe in povabilo ženi, naj ga kot takega tudi sprejme,

-          Samarijanka ne ostane le pri sebi, ampak v svoji prešerni ljubezni, ki jo je že toliko stala, vseeno teče k drugim in jim sporoči veselo novico.

 

Prosimo Gospoda za takšno vero v človeka, za vero, da smo drug drugemu dar, ne glede na naše grehe in da smo lahko še tako polomljeni veseli oznanjevalci božjega odrešenja.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 4 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

Ali vedno razmišljamo, da nam je drugi zares dar? Če tokrat izvzamem zakonski odnos in se postavim v družbo. Včasih sem se veliko ubadal z sovrstniki, ki so poznali ali obvladali iste veščine kot sem jih sam, pa sem se počutil ogroženega in potem je nastala tekmovalnost kdo bo boljši. V teh pogledih sem zelo trpel, dokler si nisem sam ozaveščal in začel umirjati v teh stvareh. Navsezadnje sem se le umirjal in sprejemal te ljudi. Ne vem točno od kje bi lahko to izviralo, mogoče premalo samozavesti. Sedaj sem dokaj umirjen v taki družbi, ker sem notranje bolj podkrepljen (včasih imam še težave ali dokaj hitro razdelam). Podobno sem v določeni meri doživljal ta evangelij med Samarijanko in Jezusom. Ma bolj zgolj iz njene strani. Nagovarja me tudi v temu, da se je potrebno veseliti drugega, kajti skupaj sva lahko močnejša in veliko stvari napraviva.

 Gorazd Lapanja 

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 14 weeks od tega
Pridružen: 30.01.2011

Meni se zdi pri evangeliju zanimivo, koliko ženi pomeni, da jo nekdo vidi takšno kot je. Preprosto, da jo vidi, da jo pozna. Jezus je naredil veliko čudežev: hromi so shodili, slepi spregledali, gobavci ozdravili ... Ampak ne vem, če je koga od njih to tako prevzelo kot Samarijanko, ki je še isti dan spravila vso vas na noge. In če je hotela drugim povedati o Jezusu in kaj je storil, je morala drugim spregovoriti o svojem grehu. Torej ji najbrž ni bilo preveč lahko teči po vasi in vsem povedati, kaj je pravkar doživela. Pa je vseeno to naredila goreče in z velikim veseljem. Zanimivo. Človek bi rekel, da je enega ozdravit več, kot pa enega videti v resnici takšnega kot je in ga sprejeti. Pa nam vendar to največ pomeni.

Pa še to mi ostaja: greh in nepopolnost postane prostor, kjer se lahko srečata. Tako je večkrat tudi med nami, ne? Pri sebi pa vidim, da me je še vedno strah te nepopolnosti in težko verjamem, da me je drugi vesel takšne. Tudi Bog. Veliko je še nezaupanja, veliko egoizma in potem se hitro izgubi, da je drugi dar.

Hvala za pridigo in postno spodbudo. Zame je zelo na mestu. Je glih to, kar mi ne gre in kjer mi zmanjka.

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 44 weeks od tega
Pridružen: 11.01.2011

Mene nagovarja Samarijankina preobrazba: kljub idealizaciji, ji uspe, da ostane v odnosu in sprejme spodbudo k priznanju greha. Ob svoji idealizaciji mi je bilo malo nejasno glede napetosti, ki je zadaj. Zdaj, se mi zdi, da malo bolj razumem - gre za vrednost, ki j(e)o (n)imam in jezo, ki pride iz tega. Vidim, da se včasih tudi meni zgodi, da se idealizacija sprevrže. Vidim pa tudi, da mi včasih uspe prešaltat in stopit v odnos, drugič pa se z jezo ne soočim dovolj hitro in dovolj korenito ...

Gospod, pomagaj, da bi se vedno bolj soočal s kramo v ozadju in se veselil sebe, odnosov in drugih.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 3 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Med vikendom smo imeli duhovne vaje z naslovom Moški in ženska, drug drugemu dar. In ne drug drugemu tekmeca, kar je bolj običajno. Celo postno akcijo že razmišljava o tej bitki, ko drug drugega ne moreva srečat in se veselit. Najdem se v Samarjankini drži, ko sprezira in nato spozna, da ji Jezus nič noče, da jo ima rad. Sama večkrat doživljam, da nisem dovolj dobra in če se s tem neaktivno soočam ter se temu pridružijo še težave z otroki, moževa opozorila ali nejevoljni komentarji hitro izbruhnem ali pa padem v obup. Šele ko se ohladim, lahko vidim, da mi mož nič noče in me je vesel, čeprav delam bedarije. Jaz pa - po žensko - naredim celo dramo. V takih primerih sem mu še posebej hvaležna, da z menoj vztraja. Potem mi je jasno, da sem nekje spet odrezala svojo polomijo, in da je res najhujše, če sem v tem sama, brez vere v dobro, in da je edina pot v odnos sprejemat svojo nepopolnost in z njo zdržat. Potem nastopijo tudi tisti lepi trenutki, ko si res vesel, da živiš in poznaš Gospoda. 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 39 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2012

Najlepši mi je konec pridige:)

Pot do veselja nad drugim je skoraj vedno takšna, kot jo kaže današnje srečanje med Samarijanko in Jezusom:

- Jezusova vera v dobro in premagovanje ovir,

- Samarijankina idealizacija, ki se hitro sprevrže v prezir,

- Jezusovo otroško vztrajanje v dobrem in skoraj nagajivo razkrivanje ženine preteklosti,

- Samarijankina premaga prezir in se vesli nad tem, da jo Jezus želi srečati in se nad njo ne pohujšuje,

- Jezusovo odkrito razkrivanje samega sebe in povabilo ženi, naj ga kot takega tudi sprejme,

- Samarijanka ne ostane le pri sebi, ampak v svoji prešerni ljubezni, ki jo je že toliko stala, vseeno teče k drugim in jim sporoči veselo novico.

Ko se sprašujem, zakaj naša srečanja niso pogosteje takšne narave, kot je srečanje med Jezusom in Samarijanko, mislim, da je problem v naši vztrajnosti. Tja do prezira še pridemo, redko pa smo zmožni odmika in preverjanja, kaj mi bližnji želi sporočiti. Če smo zaverovani samo v svoj prav, potem se niti potrudimo ne, da bi bližnjega vzeli zares, če nam sporoča nekaj, kar nam je čudno ali se nam upira. Najbrž zmore le vera v dobro drugega v nas narediti prostor, da umaknemo svojo idejo in se lahko srečamo in slišimo bližnjega. Če smo tega sposobni in če je na drugi strani tudi posluh za nas, mislim, da pridemo skupaj do resnice, ki edina gradi bližino. Take bližine pa se resnično lahko veselimo in jo širimo naprej.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 3 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Oj, ja, Vesna, tudi jaz sem to še razmišljala. Kakor opažam to zelo pomirjujoče deluje na "nasprotnike". S tem se mi zdi, da edino lahko kaj oddam. Vsaj občutek, da ga ne bi zmlela v prah, in da sem jaz lahko kolikor toliko v miru, čeprav se spravlja name. Tudi tako srečanje mi potem ni več toliko v breme, ampak bolj priložnost, da še bolj spucam sebe. 

Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 3 weeks od tega
Pridružen: 07.02.2011

To isto tudi jaz razmišljam, kako absolutne so moje slike in kako hitro drugega - še posebej moža, spreziram, ko se jezi ali izraža svoje misli, ki so v nasprotju z mojimi.Takoj ga nekam postavim, fajn "ošolam" ali spreziram... Ko se v tej akciji sedaj ustavljam ob svojih izbruhih, vidim da res zmanjka v tem vztrajanju, da mi drugi nič noče, mi ni tekmec in mi je dar, ki se ga lahko veselim. Se pa strinjam ja, da ko uspe drugega v vsej polomiji srečati pa svojo priznat, kljub zablodam se oba umiriva in sva lahko skupaj. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 46 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Žena zmore v tistem trenutku več kot Jezusovi učenci. Veseli se srečanja in pozabi na vse ovire. Teče k svojim in jim predstavi Odrešenika, ki jo je srečal v njeni revščini. Čudovit primer kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku in kaj zmore vera, da je drugi vedno dar. Jezus verjame v dobro Samarijanke, ona vidi v Njem dar.«

 

Res, kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku in vera v to, da je drugi vedno dar!

To še kako dobro vem iz lastne izkušnje, ki sem jo v kratkem pred meseci že podelila z vami. Izkušnja Samarijanke pa se mi v teh tednih povezuje z življenjsko izkušnjo Anie Goledzinowske, ki jo je opisala v knjigi »Rešena iz pekla«, ki jo v tem času prebiram. Moram priznat, da zelo po koščkih, najprej zato, ker ni časa, pa tudi zato, ker me stiska tega dekleta tako pretrese, da mi postane ob branju slabo. Anjino iskanje ljubezni je verjetno šlo celo čez hujšo dramo, kot Samarijankino, pa vendar je ob ljudeh, ki so zmogli verjeti v dobro, ki je v njej, odkrila brezpogojno ljubezen Jezusa, ki vedno verjame v dobro, ki je v nas, nam ga pomaga odkriti in nam vrne vero, da smo sami sebi dar, da smo dar drugemu in da je tudi drugi nam vedno dar…

Potem, ne glede na svojo polomljenost, lahko tečemo k svojim bratom in sestram in jim predstavimo Odrešenika, ki nas je srečal v naši revščini. Kako lepa postna naloga! Naj nam bosta Jezus in Samarijanka spodbuda, da jo živimo.