Jezus in Samarijanka
Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«
Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)
Kaj premore vera v dobro drugega!
Pred nami je neverjetno srečanje dveh zelo različnih oseb. Srečata se Samarijanka, ki nikakor ni verjela vase in je najbrž iz te nevere menjala može (oz. so si v takratni družbi oni podajali njo) in iskala rešitev v vedno novih priložnostih in Jezus, veren Jud, ki je natanko vedel, kaj hoče in zakaj je prišel na svet. Tako različna, po tradiciji nujno sprta, se vendarle srečata in med seboj obogatiti. Kako je to mogoče? Kakšna je njuna pot srečanja?
Ko Jezus prosi Samarijanko, naj mu da piti, se ta začudi in mu reče: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?«Žena izrazi presenečenje, a ne le presenečenje, v duhu razmišljanja pretekle nedelje bi lahko rekli, da tudi idealizira. Če bi bilo le presenečenje, bi najbrž zvenelo bolj v smislu: Oh, lepo, da vidiš, da nisem kužna, da sva si lahko kot brat in sestra. Pa zveni bolj občudovanje: Kako ti, ki si Jud, ti ki si nekaj več, prosiš mene ubogo Samarijanko.
Kako krhka so tla idealizacije, je videti že v naslednjem odgovoru na Jezusov odziv. Jezus pravi, »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena pa mu nekoliko posmehljivo reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob …« Idealizacijo na enkrat zamenja kanček prezira in privoščljivosti. Kaj se delaš večjega kot dejansko si! Saj mi ne moreš dati tistega, kar obljubljaš.
A Samarijanka je očitno sposobna odmika. Ustavi se in v resnici vpraša, od kod njemu živa voda ter sliši odgovor. Z novo naklonjenostjo in odprtostjo mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« In ko ji še pove, da pozna njeno zgodbo presenečena izpove vero: »Gospod, vidim, da si prerok«. Da je to vera iskrenega iskanja, priznavanja svoje majhnosti in grešnosti, pravzaprav ni nobenega dvoma več. Žena zmore v tistem trenutku več kot Jezusovi učenci. Veseli se srečanja in pozabi na vse ovire. Teče k svojim in jim predstavi Odrešenika, ki jo je srečal v njeni revščini. Čudovit primer kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku in kaj zmore vera, da je drugi vedno dar. Jezus verjame v dobro Samarijanke, ona vidi v Njem dar.
Pot do veselja nad drugim je skoraj vedno takšna, kot jo kaže današnje srečanje med Samarijanko in Jezusom:
- Jezusova vera v dobro in premagovanje ovir,
- Samarijankina idealizacija, ki se hitro sprevrže v prezir,
- Jezusovo otroško vztrajanje v dobrem in skoraj nagajivo razkrivanje ženine preteklosti,
- Samarijankina premaga prezir in se vesli nad tem, da jo Jezus želi srečati in se nad njo ne pohujšuje,
- Jezusovo odkrito razkrivanje samega sebe in povabilo ženi, naj ga kot takega tudi sprejme,
- Samarijanka ne ostane le pri sebi, ampak v svoji prešerni ljubezni, ki jo je že toliko stala, vseeno teče k drugim in jim sporoči veselo novico.
Prosimo Gospoda za takšno vero v človeka, za vero, da smo drug drugemu dar, ne glede na naše grehe in da smo lahko še tako polomljeni veseli oznanjevalci božjega odrešenja.
Ali vedno razmišljamo, da nam je drugi zares dar? Če tokrat izvzamem zakonski odnos in se postavim v družbo. Včasih sem se veliko ubadal z sovrstniki, ki so poznali ali obvladali iste veščine kot sem jih sam, pa sem se počutil ogroženega in potem je nastala tekmovalnost kdo bo boljši. V teh pogledih sem zelo trpel, dokler si nisem sam ozaveščal in začel umirjati v teh stvareh. Navsezadnje sem se le umirjal in sprejemal te ljudi. Ne vem točno od kje bi lahko to izviralo, mogoče premalo samozavesti. Sedaj sem dokaj umirjen v taki družbi, ker sem notranje bolj podkrepljen (včasih imam še težave ali dokaj hitro razdelam). Podobno sem v določeni meri doživljal ta evangelij med Samarijanko in Jezusom. Ma bolj zgolj iz njene strani. Nagovarja me tudi v temu, da se je potrebno veseliti drugega, kajti skupaj sva lahko močnejša in veliko stvari napraviva.
Gorazd Lapanja