Prilika o izgubljenem sinu

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹« Lk 15,1-3,11-32

Nesrečni sinovi?!

Kadar so pred nami zgodbe in prilike, ki jih že poznamo, je nevarno, da spregledamo bistveno. Mogoče smo pri tej priliki spregledali vzrok za njen nastanek. Komu je želel Jezus s priliko odgovoriti? V uvodu lahko beremo: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« (Lk 15,1-3).« Pa jo res beremo v duhu Jezusovega sporočila? Ali je hotel potrditi farizeje in pismouke v njihovi popolnosti? Ali se je hotel zgražati nad neodgovornostjo mlajšega sina, ki je za vsako ceno hotel zaživeti svobodno?

Kdo je za Jezusa resnično izgubljeni sin, mlajši ali starejši? Izgubljeni sin je starejši, mlajši pa je najden! Starejši še vedno ni našel očeta, mlajši pa ga je po dolgem napornem iskanju vendarle srečal na pragu istega doma, ki ga je pred tem zapustil. Mislim, da navadno beremo priliko o izgubljenem sinu v duhu farizejev, in se še vedno zgražamo nad tem, kaj vse je mlajši sin počel. A to ni pogled dobrega očeta. Očeta ne zanimajo neumnosti, ki jih je počel mlajši sin, tudi mu ne očita, da je zapravil vse premoženje. Čisto preprosto se veseli, da je njegov otrok ponovno zaživel in se je našel.

Boli pa ga starejši sin, ki ne more videti, da je svoboden, da ima vsega v izobilju in da je vedno lahko srečen. Kaj ovira starejšega sina na poti do svobode in sreče? Odgovor najdemo v njegovem protestu. Kaj lahko beremo v njem? Takole pravi: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« Zanj je problem podoba Očeta. V očetu vidi trdega in krivičnega gospodarja, ki mu ničesar ne privošči. Pravzaprav ga le izkorišča in zatira. Zanimivo je, da to najdemo skoraj v vseh prilikah, ki jih Jezus pripoveduje o dobrem Očetu in gospodarju. Ko je gospodar delil talente, je bila za tistega, ki je imel le enega, glavni razlog, da je še tega zakopal, podoba o krivičnem gospodarju. Saj poznamo njegov odgovor: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.« (Mt 25,24). Kot krivičnega gospodarja, doživljajo tudi delavci, ki jih je ta najemal skozi ves dan, in je potem vse enako plačal; pa gospodar, ki pričakuje plačilo od svojih viničarjev itd. Povsod ista težava. Ne morejo videti, da je vse, kar imajo dar, in da je Oče oz. Gospodar dober.

Iz zgrešene predstave o Očetu, sledi tudi jeza na njegovega brata. Poglejmo, kaj o svojem bratu, pravi starejši sin: »Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.« Starejši sin svojega brata preprosto ne more imenovati brata, ampak pravi Očetu: ta tvoj sin! Tako se iz zgrešene predstave o Očetu, ta predstava seli na naše bližnje, ki jih ne moremo imeti za svoje brate in sestre. Krog krivice se tako samo še širi in širi!

Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin, se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi, starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

To je pogosto zgodba naših odnosov. Razžira nas krivica in ljubosumje. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Zapiramo se vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Ukvarjamo se le še s tem, kaj počne drugi in kako ubogi smo, ker nihče ne poskrbi za nas. Tudi če nam kdo želi predstaviti drugačno podobo, je ne želimo ali ne moremo slišati. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Slišati moramo tisto, kar nam želi povedati. Če ne, pa se moramo vsaj podati na lov za svobodo kot mlajši sin. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač!