Postavitev Gospodove večerje

Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, po katerem je izročen.« Oni pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to storil. Lk 22,14-23

Roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi …

je grozljiva misel današnjega evangelija. Zlo je vedno v naši bližini vprašanje je le, na kateri strani mize sedimo! Zelo majhni koraki, premiki ali zdrsi, nas počasi lahko prestavijo z ene strani na drugo.

Današnji evangelij, ki je poročilo o čudoviti božji ljubezni do človeka, ko Bog umira, da bi mi živeli, bi rad gledal v luči evangelija pretekle nedelje. Spomnimo se, kako so k Jezusu pripeljali ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Vrgli so jo preden in čakali, da jo obsodi, če pa jo slučajno pomilosti, ga bodo lahko tožili, da krši postavo, kajti po postavi mora umreti.

Ob tem dogodku smo razmišljali, da farizeji delujejo vedno enako:

-          ukvarjajo se z grehi bližnjih, ne s svojimi,

-          njihovi nameni so sebični in hinavski, radi bi Jezusa 'zašili',

-          resnica jih ne zanima,

-          vodi jih naslajanje in izživljanje ob žrtvi.

Jezus takšno igro ustavi:

-          tako da se skloni in piše po tleh, ter nas vabi, da se zazremo vase,

-          kaže na veličino vsakega človeka in na človekov greh, ki ga drži v zakrknjenosti: napuh, v katerem smo sami sebi zadosti in ne potrebujemo ne Boga ne bližnjega,

-          ustavi tožitelje in jih obrne vase, ter odpusti grešnici.

Današnja nedelja govori o podobnem primeru. Gre za tožbo s pretvezo, da gre za skrb za pravovernost in narod. Dejstvo je, da Jezusa obsodijo, da se znebijo tekmeca in poskrbijo za lastno korist, več kot to jih ne zanima. Tožitelji se izživljajo nad žrtvijo. Edini, ki se zanj vsaj malo postavi je Pilat. Tujec, Rimljan, ugotavlja, da za obsodbo ni zadostnih dokazov, medtem ko je jasno, koliko čudežev in dobrega je naredil. Pilat je nemočen, hkrati nima poguma. Lahko rečemo, da je Jezus ostal sam, kakor prostitutka, a nima nikogar, ki bi ga branil.

Ali je tudi danes tako? Lahko nadaljujemo spraševanje vesti. Pogosto se le sprašujemo, kaj naredimo narobe, danes se vprašajmo, česa ne naredimo oz. kaj opustim:

-          kolikokrat se ne postavimo za človeka, ki je obtožen po krivici,

-          kolikokrat se ne oglasimo, ko nekdo dela krivico,

-          hinavščina, polresnice in laži so pogoste med nami, pa se ne postavimo v bran resnici!

Vprašajmo se:

-          Si ti tisti apostol Peter, ki se skrije, namesto da bi branil?

-          Si ti Pilat, ki ne zdrži pritiskov, pa si raje umiješ roke, da ne bi bil grd, ko bi moral zastaviti besedo za nedolžnega?

-          Si ti v množici, pred časom deležen oz. deležna tega ali onega ozdravljenja, izganjanja, pomnožitve kruha, pa sedaj molčiš, ko križajo – opravljajo, zaničujejo, obsojajo tistega, ki ti je pred nedavnim pomagal?

-          Si ti tisti razbojnik, ki se zaradi lastnega greha posmehuje nedolžnemu, ki si ne more pomagati iz krivične obsodbe, vzeli so mu dobro ime, izločili so ga, ubili.

Naj bodo ti dnevi velikega tedna čas razmisleka za vsakega od nas. Bog še vedno trpi po krivici v ljudeh okrog nas in mi smo pogosto tožitelji ali množica, ki tega ne opazi. Prosimo Gospoda za spoznanje greha, da bi globlje doživeli božje odpuščanje in bili deležni vstajenja.