Na duhovnih vajah zakonske skupine smo skupaj sestavili pet načel za trajno srečo v zakonu. Vabljeni, da ob njih skupaj razmišljamo, jih dopolnjujemo .. predvsem pa se jih trudimo oprijeti, da bi lahko naši zakoni postajali vsak dan bolj sveti.

1. Poklicana sva, da sva eno. Soočava mnenja o vsem in se usklajujeva. Iščeva to, kar je dobro in ne moj ali tvoj prav oziroma to, kar mi/ti paše. Kar je resnično dobro zame, je dobro tudi zate.

2. Skupaj odkrivava in uresničujeva Božji načrt. Trudiva se za živo povezanost z Bogom, ki ima za naju kot zakonca načrt. Sprašujeva se, kaj On želi za naju in se mu pustiva voditi. Zaupava, da je Bog dober in je njegov načrt za naju najboljši.

3. Veseliva se zavzetega in ustvarjalnega življenja v dvoje. Veseliva se drug drugega in tega, da sva nenehno na poti, da lahko nenehno rasteva, izboljšujeva odnos, ustvarjava, se zbližujeva. Veseliva se vsega, kar sva že dosegla. Nepopolnosti, napake in trenja skušava vzeti kot izziv in priložnost za rast. Drug pred drugim tvegava izražati svoje občutke, najgloblje želje, strahove, strasti ter razmišljava, kakšna hrepenenja se skrivajo za njimi.

4. Služiva drug drugemu in se spodbujava k svetosti. Sozakonec je tisti, za katerega moram imeti največjo skrb. Zanima me, kaj se z njim dogaja. S svojo iskrenostjo in neposrednostjo mu pomagam, da ob meni razvija realnejši pogled nase, spodbujam ga k odpravljanju napak, razumem ga v bolečini. Prizadevati si moram, da ga usmerjam k Bogu.

5. Zavedava se, da živiva iz občestva in sva poklicana k pričevanju. Brez opore bližnjih, ki naju lahko vidijo »od zunaj«, ne moreva napredovati. Bližnje potrebujeva, da lahko raseva in se ob njih spoznavava. Tudi midva se trudiva biti bližnjim opora v njihovi rasti. Svoje izkušnje kot zakonca deliva z drugimi.

Kaj pravite? Kaj vas nagovarja? Kaj je najtežje? Kaj nama gre dobro?