Čeprav je izbor knjig za Cankarjevo priznanje že nekaj časa nazaj pretresel učiteljice, starše in širšo javnost, izgleda da se stvar še kar ni pripravljena umiriti. Od profesorjev na faksu slišim, da hoče literatura postajati vedno bolj čutna, starokopitneži pa neusmiljeno udarijo po njej, ravno ko se ta pričenja razcvetati v vsej svoji čutnosti sredi osnovnošolskih glav.
Zakaj gre?Učenci 8. in 9. razreda OŠ morajo za Cankarjevo priznanje predelati knjigi Na zeleno vejo (Andrej Predin) in Oči (Andrej Makuc).Knjigi mi še nista prišli pod roko pa upam, da mi bosta kmalu.
Kakšna je vsebina?Andrej Predin:
Na zeleno vejoSpremljamo duhovito prvoosebno pripoved srednješolca Luke, ki z mamo in bratom živi v devetem nadstropju hiše v mariborskem blokovskem naselju. Oče je z ljubico pobegnil v Ljubljano in mama skuša na kakršen koli način družino spraviti nazaj »na zeleno vejo«. Oprime se prevarantskega »doktorja« Romana in od začetnega solarija v stanovanju, kjer se Luka s prijatelji naslaja nad oblinami in razpokami sosed in maminih prijateljic, preskoči v moderno opremljene prostore, v katerih namišljeni šarlatan opravlja še akupunkturo, kure za hujšanje in marsikaj drugega. Luka pa je ravno v občutljivih letih, ko se porajajo prve ljubezni, pa nočni petkovi izhodi v znane lokale, ki jih obvezno spremljajo cigarete in alkohol, občasno pa jih popestrijo halucinatorni džointi in brutalni pretepi. Zgodba ves čas preskakuje, saj spremljamo večtirne dogodke, nabite s hudomušno satiro in humorjem ter podmazane z lokalnim dialektom; le nedodelan konec je tisti, ki izdaja, da gre za prvenec.
Andrej Makuc: OčiPripovedi so umeščene v šolske učilnice in bližnjo okolico, izrazito pa je izpostavljen odnos med učiteljem in mladimi. Prvi je odgovoren za posredovanje znanja in vrednot, učenci pa seveda vse to samosvoje sprejemajo in dojemajo. »Kratke zgodbe izza katedra« govorijo o pritiskih in razumevanju, o psihologiji in etiki pedagogike, ki niha med spopadi in zavezništvi, je igra živcev in moči med učiteljem in dijakom. Ob vsem tem pa je avtor izjemno dojemljiv in s stališča zrelega človeka gleda na medgeneracijske razlike, kar ga utrdi v spoznanju, da sta učitelj in dijak vendarle na isti strani življenja. Makučevo pisanje je pravi biser tudi v jezikovno-stilnem smislu, saj je opremljeno z dobro mero izbrušenosti, ostrine in vrhunskih slogovnih prijemov.
PRO et CONTRA | |
Predsednik komisije za tekmovanje iz slovenščine Igor Saksida je povedal, da sta knjigi bili izbrani v povezavi s projektom Evropska prestolnica kulture - Maribor 2012, zaradi česar je krovna tema dobila naslov Pisave prestolnice kulture. Knjigi, ki sta v javnosti vzbudili javne proteste, sta po njegovem mnenju problemski oziroma tabujski, na ravni vsebine in jezika izražata upor do sveta, za bralca sta provokacija, celo šok. Zato ju je treba brati drugače. Pri prostočasnem branju prihaja do neposredne identifkacije s prebranim, pri branju knjig za Cankarjevo priznanje pa od otrok pričakujemo kritično branje in razmišljanje. Poleg tega se Cankarjevega priznanja ne udeležujejo kar vsi otroci po vrsti, temveč najboljši bralci, ki so sposobni preseči identifikacijsko branje. Nevarnosti, da bi otroci knjigi razumeli kot nagovarjanje k nasilju in prostaškemu obnašanju, po njegovem mnenju ni. | V prvi knjigi je med drugim v ospredju najstnikovo spoznanje s svetom spolnosti, ki pa je opisan zelo neposredno, vulgarno, same kletvice, nasilje, droge in alkohol. Tudi knjiga Oči je zelo sporna, saj gre za kratke zgodbe, katerih rdeča nit je mučenje živali. Opisi so tudi tu grozljivo nazorni. (ženska zveza NSi) |
Poleg tega lahko na internetu v časopisju lahko preberemo še veliko različnih mnenj (ti dve sem podala tako za občutek): mnenja učiteljic, ki se sprašujejo ali bi letos bojkotirala tekmovanje, zgroženi književniki ... No, saj najbrž nekaj poznate.
Zanima me, kako to stvar vidite?
Sama moram na faksu, kar naprej podajat mnenje o tej in oni pikantni vsebini in poslušat veliko razpravljanj o tem kaj je pornografija in kaj ni, in kdo mora odločati kaj naj se piše in kaj ne, in ali smo v cerkvi slišali, da nekaj ni spodobno?Podobna polemika, le manj burna, se je razvila okrog knjige mladinskega pisatelja Vitana Mala, Napačna odločitev, ki v središče postavlja spolne zlorabe mladostnikov in otrok, pedofilijo, pederastijo, okoli pubertetne spolnosti in zlorabe pa odpira tudi vprašanje nasilja v družini. To sem imela celo priliko tako mimogrede malo prebrat in moram reči, da je resnično šokantno. Opisi posilstev otrok in zadovoljstvo potešenega profesorja ...
Razmišljam o tem ... pisanje je odraz naše dobe. In se mi zdi, da se v te knjige stlači vse dobesedno sranje, ki v bistvu za družbo ni sranje, ampak moderno življenje. To je zakon! Povzdigne se vse, kar se razgalja, ozmerja, oskruni ... nič čudnega, saj tudi je vse oskrunjeno - kaj bi človek pa drugega pisal? O idealih kot nekoč? JIH NI! To je zastarelo, s tem si ne moreš pomagati.
Literaturo prištevam med umetnost (konec koncev naj bi to bila umetnostna besedila), ki naj bi služila vrednotam, višjim ciljem, svetlobi, ki premaguje temo. V vsej svetovno znani litertauri so nauki in modrosti razkriti na ta ali oni način (tudi manj spodoben, če že hočemo tako reči), zadaj pa mislim, da je vedno prisotno spoznaje oziroma drža o Dobrem in slabem, o Bogu in hudiču. O stvareh, ki zaslužijo spoštovanje in negovanje, in o stvareh, ki se jih ni dobro držati, saj vodijo v propad.
Zanimivo, da je bil že v antičnih časih glaven namen "literature" (Aristotel) doseči katarzo (= notranje prečiščenje, prerojenje, kot posledica trpljenja in razkritja dobrega). Jasna slika torej o tem, kaj vodi v življenje in kaj v smrt. In od česa človek lahko živi.
Včasih je vsega preveč in ne vem, kaj naj si mislim, kaj naj nekomu povem ... se zgubim. Znanja nimam veliko, pameti pa hvala Bogu zaenkrat dovolj, da skušam iskati Življenje.
BI MI PRI TEM POMAGALI?Čakam na kakšno mnenje ;)
Ojaaj ... Kaj je ratalo? Urednik, lahko prosim popraviš? :) Hvala!