Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Polemika o izboru knjig za Cankarjevo priznanje

10 odgovorov [Zadnja objava]
marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011

 

Čeprav je izbor knjig za Cankarjevo priznanje že nekaj časa nazaj pretresel učiteljice, starše in širšo javnost, izgleda da se stvar še kar ni pripravljena umiriti. Od profesorjev na faksu slišim, da hoče literatura postajati vedno bolj čutna, starokopitneži pa neusmiljeno udarijo po njej, ravno ko se ta pričenja razcvetati v vsej svoji čutnosti sredi osnovnošolskih glav.

 

Zakaj gre?Učenci 8. in 9. razreda OŠ morajo za Cankarjevo priznanje predelati knjigi Na zeleno vejo (Andrej Predin) in Oči (Andrej Makuc).Knjigi mi še nista prišli pod roko pa upam, da mi bosta kmalu.

 

Kakšna je vsebina?Andrej Predin:

 

Na zeleno vejoSpremljamo duhovito prvoosebno pripoved srednješolca Luke, ki z mamo in bratom živi v devetem nadstropju hiše v mariborskem blokovskem naselju. Oče je z ljubico pobegnil v Ljubljano in mama skuša na kakršen koli način družino spraviti nazaj »na zeleno vejo«. Oprime se prevarantskega »doktorja« Romana in od začetnega solarija v stanovanju, kjer se Luka s prijatelji naslaja nad oblinami in razpokami sosed in maminih prijateljic, preskoči v moderno opremljene prostore, v katerih namišljeni šarlatan opravlja še akupunkturo, kure za hujšanje in marsikaj drugega. Luka pa je ravno v občutljivih letih, ko se porajajo prve ljubezni, pa nočni petkovi izhodi v znane lokale, ki jih obvezno spremljajo cigarete in alkohol, občasno pa jih popestrijo halucinatorni džointi in brutalni pretepi. Zgodba ves čas preskakuje, saj spremljamo večtirne dogodke, nabite s hudomušno satiro in humorjem ter podmazane z lokalnim dialektom; le nedodelan konec je tisti, ki izdaja, da gre za prvenec.  

 

Andrej Makuc: OčiPripovedi so umeščene v šolske učilnice in bližnjo okolico, izrazito pa je izpostavljen odnos med učiteljem in mladimi. Prvi je odgovoren za posredovanje znanja in vrednot, učenci pa seveda vse to samosvoje sprejemajo in dojemajo. »Kratke zgodbe izza katedra« govorijo o pritiskih in razumevanju, o psihologiji in etiki pedagogike, ki niha med spopadi in zavezništvi, je igra živcev in moči med učiteljem in dijakom. Ob vsem tem pa je avtor izjemno dojemljiv in s stališča zrelega človeka gleda na medgeneracijske razlike, kar ga utrdi v spoznanju, da sta učitelj in dijak vendarle na isti strani življenja. Makučevo pisanje je pravi biser tudi v jezikovno-stilnem smislu, saj je opremljeno z dobro mero izbrušenosti, ostrine in vrhunskih slogovnih prijemov.  

 

                              PRO                                                      et                 CONTRA
Predsednik komisije za tekmovanje iz slovenščine Igor Saksida je povedal, da sta knjigi bili izbrani v povezavi s projektom Evropska prestolnica kulture - Maribor 2012, zaradi česar je krovna tema dobila naslov Pisave prestolnice kulture. Knjigi, ki sta v javnosti vzbudili javne proteste, sta po njegovem mnenju problemski oziroma tabujski, na ravni vsebine in jezika izražata upor do sveta, za bralca sta provokacija, celo šok. Zato ju je treba brati drugače. Pri prostočasnem branju prihaja do neposredne identifkacije s prebranim, pri branju knjig za Cankarjevo priznanje pa od otrok pričakujemo kritično branje in razmišljanje. Poleg tega se Cankarjevega priznanja ne udeležujejo kar vsi otroci po vrsti, temveč najboljši bralci, ki so sposobni preseči identifikacijsko branje. Nevarnosti, da bi otroci knjigi razumeli kot nagovarjanje k nasilju in prostaškemu obnašanju, po njegovem mnenju ni. V prvi knjigi je med drugim v ospredju najstnikovo spoznanje s svetom spolnosti, ki pa je opisan zelo neposredno, vulgarno, same kletvice, nasilje, droge in alkohol. Tudi knjiga Oči je zelo sporna, saj gre za kratke zgodbe, katerih rdeča nit je mučenje živali. Opisi so tudi tu grozljivo nazorni. (ženska zveza NSi)

 

Poleg tega lahko na internetu v časopisju lahko preberemo še veliko različnih mnenj (ti dve sem podala tako za občutek): mnenja učiteljic, ki se sprašujejo ali bi letos bojkotirala tekmovanje, zgroženi književniki ... No, saj najbrž nekaj poznate. 

 

Zanima me, kako to stvar vidite?

 

Sama moram na faksu, kar naprej podajat mnenje o tej in oni pikantni vsebini in poslušat veliko razpravljanj o tem kaj je pornografija in kaj ni, in kdo mora odločati kaj naj se piše in kaj ne, in ali smo v cerkvi slišali, da nekaj ni spodobno?Podobna polemika, le manj burna, se je razvila okrog knjige mladinskega pisatelja Vitana Mala, Napačna odločitev,  ki v središče postavlja spolne zlorabe mladostnikov in otrok, pedofilijo, pederastijo, okoli pubertetne spolnosti in zlorabe pa odpira tudi vprašanje nasilja v družini. To sem imela celo priliko tako mimogrede malo prebrat in moram reči, da je resnično šokantno. Opisi posilstev otrok in zadovoljstvo potešenega profesorja ...

 

Razmišljam o tem ... pisanje je odraz naše dobe. In se mi zdi, da se v te knjige stlači vse dobesedno sranje, ki v bistvu za družbo ni sranje, ampak moderno življenje. To je zakon! Povzdigne se vse, kar se razgalja, ozmerja, oskruni ... nič čudnega, saj tudi je vse oskrunjeno - kaj bi človek pa drugega pisal? O idealih kot nekoč? JIH NI! To je zastarelo, s tem si ne moreš pomagati. 

 

Literaturo prištevam med umetnost (konec koncev naj bi to bila umetnostna besedila), ki naj bi služila vrednotam, višjim ciljem, svetlobi, ki premaguje temo. V vsej svetovno znani litertauri so nauki in modrosti razkriti na ta ali oni način (tudi manj spodoben, če že hočemo tako reči), zadaj pa mislim, da je vedno prisotno spoznaje oziroma drža o Dobrem in slabem, o Bogu in hudiču. O stvareh, ki zaslužijo spoštovanje in negovanje, in o stvareh, ki se jih ni dobro držati, saj vodijo v propad.

 

Zanimivo, da je bil že v antičnih časih glaven namen "literature" (Aristotel) doseči katarzo (= notranje prečiščenje, prerojenje, kot posledica trpljenja in razkritja dobrega). Jasna slika torej o tem, kaj vodi v življenje in kaj v smrt. In od česa človek lahko živi.

 

Včasih je vsega preveč in ne vem, kaj naj si mislim, kaj naj nekomu povem ... se zgubim. Znanja nimam veliko, pameti pa hvala Bogu zaenkrat dovolj, da skušam iskati Življenje.

 

BI MI PRI TEM POMAGALI?Čakam na kakšno mnenje ;)

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ojaaj ... Kaj je ratalo? Urednik, lahko prosim popraviš? :) Hvala!

urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 1 week od tega
Pridružen: 17.03.2010

Vsem, ki začenjate novo tematiki in vnašate besedilo samo preprost nasvet:

Vedno besedilo vnesite v okno, ki se odpre, ko kliknete na Word-ovo ikono. Označite, naj izbriše vsako oblikovanje. Potem pa shranite. Če še ni dobro, dajte vse v blok in potem pritisnite naveden slog.

Upam, da je razumljivo. Sicer pa nič hudega.

Lep pozdrav!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marjana, hvala za izziv. Ja, to kar praviš, da je umetnost oz. literatura bila, to je tudi danes njena dolžnost. Žal se večini danes ne da nič več, razen izživljati, zato je tako kot je.

Kaj odgovoriti? Sam niti ne bi polemiziral besedil. Če govorimo o vsej vulgarnosti, zastavljam sogovorniku preprosto vprašanje: Je to tisto, kar ti v spolnosti iščeš? Je to tisto, kar naj bi spolnost bila? Če reče, da, potem sva končala. Če pa pravi, da je spolnost veliko več in lepše od vsega tega, pa je pogovor mogoč v smeri: Kako do tistega več in tistega lepšega? Če ohranimo vsaj nekaj hrepenenja po lepem, nam je jasno, da do tega ne bomo prišli v prvi vrsti s sprehodi po umazaniji in blatu, še manj z občudovanjem vsega grdega, ampak v napornem iskanju dobrega. Če tega mladim ne ponudimo, se bodo zagotovo utopili v vsem grdem.

Zastonj je braniti stališča Cerkve, če za sogovornika npr. spolnost ni vrednota, ni nekaj presežnega itd. Kajti če ni tistega več, je vse brez smisla, je vse na isti ravni, na ravni niča in zla.

Ko sem bil srednješolec, sem se pri uri sociologije večkrat soočil s profesorjem Slavkom Gabrom. Pri eni taki uri najinega soočenja pred sošolci je izjavil, da je Vatikan samo ena velika banka, papež pa je veliki bankir. To je bila zanj Cerkev. Kljub moji kritičnosti do Cerkve, sem vedno trdno prepričan, da Cerkev kljub padcem nikoli ni v prvi vrsti to in s takim sogovornikom ne morem govoriti o Cerkvi. Zakaj? Ker zanj drugo kot denar, moč in oblast moči ne obstaja. Torej bi mu ugovarjal z nečim, česar niti ne priznava. Zastonj!

Pri vseh debatah je zame torej prvo vprašanje ali obstaja več kot to. Če da, kako do tega. Če drugi trdi, da po blatu lahko prideš čist v poročno dvorano, mu lahko le čestitam, z njim pa ne bom šel, ker žal ne verjamem.

Upam, da sem kaj povedal ;)

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 years 26 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Tudi jaz sem mnenja, naj se mladim ponudi knjige, ki spodbujajo k odkrivanju in uresničevanju dobrega v  sebi, zase in za druge.

Še večjo moč spodbude k dobremu pa imajo tisi zapisi, ki temeljijo na resničnih

zgodbah ljudi.  Kajti, ko nekdo prebere, da je nekdo zmogel vztrajati in obdržati upanje kljub zelo neugodnim življenjskim situacijam, je to zelo močan zgled, ki prav zato ker je resničen, potrjen v življenju,  še dodatno nagovarja k udejanjanju.

Ena takih knjig je tudi Bela kot mleko, rdeča kot kri, ki je predstavljena v zadnji Družini.

 

»Če drugi trdi, da po blatu lahko prideš čist v poročno dvorano, mu lahko le čestitam, z njim pa ne bom šel, ker žal ne verjamem.«

 

Tu pa bi vas rada dopolnila, da je to pač mogoče.

Tudi tu poznamo zapise v obliki knjig, ki so izpovedi narkomanov , prostitutk,...., skratka ljudi, ki so se tako ali drugače v svojem življenju dotaknili dna. Njim  je zgolj zato, ker so nekje globoko v sebi še obdržali povezavo z Bogom, bila dana Božja milost, ki jih je preko upanja, zaupanja in vere zopet potegnila v Življenje. 

Obstaja tudi pričevanje dame s ceste, ki je pričevala, da se poroča čista in nedolžna, kljub tolikim letom dela na ulici. Za tem stoji od Boga dano spreobrnjenje srca in prav tako od Boga dana nedolžnost po spreobrnjenju srca.

 

"Bližje kot želi Bog pritegniti dušo, večji zlom mora duša prestati. Globlje kot ji zada trpljenje, razočaranje in obup, globlje je očiščevanje, popolnejša je preobrazba.

Ko ste zlomljeni, ko ste na koncu obupa, ko ne vidite več nikakršnega upanja, ste ne le v Božjih očeh, temveč tudi v največji Božji milosti, ki vas želi popeljati v lepše, boljše, preprostejše.  Zlom je rešitev, je odrešitev, ki jo človek težko razume. Mnogi ga razumejo šele po smrti. Kdor ga ne doživi v zemeljskem življenju, ga doživi ob prestopu v večnost. Le da se tam še težje ohranja upanje, vzdržuje vez z  Gospodom in doživlja trenutke miru in topline. Zlom je prekinitev obstoječega in je začetek novega. Za ta prehod, za ta prestop iz obstoječega v novo mora duša skupaj z Gospodom zbrati moči in kreposti. Tedaj jo rešuje upanje, vera in zaupanje."

 

(Skrivnost podarjenega življenja )

 

In tudi jaz imam v svojem življenju izkušnjo zloma, zato vam lahko potrdim, da so zgornje besede, besede Resnice.

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ja, preden je stopil človek iz blata v dvorano čist, se je moral umiti. Kje in kako je druga zgodba. Ne pravim, da ni mogoče iz blata na čisto, potrebno je prečiščenje, ki pa ga literatura, o kateri sem pisal, ne ponuja.

adrijana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 years 26 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2011

Ja,  to drži.

 

Zdi se mi potrebno poudariti, da je očiščenje mogoče prav iz vsakega močvirja.

Da si zaradi naše napačne predstave o Bogu, ne bi vzeli tega upanja.

 

Večina od nas ima namreč izkušnjo pogojevane ljubezni, ki to ni. Bog Oče pa ljubi drugače.

In če še tli v nas le slabotno upanje h Gospodu, ga izrazimo z vsem žarom svojega srca in On nas bo začel reševati.  

 

 

 

 

 

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 17 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Oj, meni si zelo veliko, hvala ti, Peter. Sama imam starejšo hči,  Katjo Plut, pesnico, ki v vsem vidi resnico vulgarno in se iz tega gledanja sploh ne more izvleči. Da ne omenjam težav v odnosih, ki ji še zdaleč ne omogočajo življenja, kakor ga je vredna pri svojih skoraj 33 letih!

Dal si mi izhodišče za vprašanja na poti do skupne (nevulgarne) resnice. Boga pa bom v molitvim prosila, da mi da priložnost, da ji jih zastavim.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 3 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marjana, hvala za tvoj prispevek.

 

Ravno včeraj sem bila v Ljubljani in hitela mimo opere. Pomislila sem, da bi si po dolgem času spet ogledala kakšno zanimivo predstavo v gledališču ...

Že več časa namreč dobivamo spored predstav v SNG Nova Gorica in ne morem mimo dejstva, da me že slike, ki jih vidiš v sporedu, odbijajo, da bi si šla kakšno predstavo ogledat. Vse skupaj je prej kot okusno... in govorimo o kulturi???

 

Milo rečeno sem nad slovensko kulturo razočarana - od filmov naprej je vse skupaj ena velika žalost. Ali Slovenci ne znamo sestaviti nič bolj okusnega kot je neko samo namigovanje na splonost in vulgarnost? Je to naša kultura?

 

Sprašujem se tudi, kam gre slovenski jezik? Kako je mogoče, da v vrh slovenske kulture postavljamo besedila, ki uporabljajo več ali manj sama narečja, morje tujk in popačenk?

 

Kako je možno, da je lepo besedo zamenjalo preklinjanje?

 

Kako je možno, da so lepe slovenske izraze zamenjale tujke iz angleščine, srbščine?

 

In da ne bo pomote - pri tem ni izveta tudi katoliška vsebina za mlade. Ne morem mimo novega izvoda slovenskega katekizma za mlade z naslovmo YOUCAT.

 

Kjer je narod - tam je njegova kultura. In naša kultura je ...

 

nimam besed ...

 

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 36 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2012

Andreja, se popolnoma strinjam s tvojim kritičnim pogledom, kar se slovenskega gledališča in ostale slovenske (ne)kulture tiče. Sama sem med študijem v Ljubljani pa tudi kasneje v Novi Gorici imela več let zapored gledališki abonma. Verjela sem namreč, da mi dodatna "izobrazba" in sprostitev ne moreta škoditi. Pa mislim, da mi večina ogledanih predstav ni dala tega, kar sem iskala. Večina predstav, ampak res večina, je bilo eno samo namigovanje na sprevržene oblike spolnosti. Priznam, da marsičesa do takrat sploh nisem poznala ;(. Včasih sem razmišljala, da bi sredi predstave odšla iz gledališča pa mislim, da sem to v resnici storila samo enkrat.

In zakaj ne večkrat? Zaradi lenobe in pomislekov, da bom ostale s svojim predčasnim odhodom zmotila. Upam, da bi danes prej protestno zapustila dvorano. Verjamem, da imamo tako kulturo, kakršna se lahko prodaja in kakršno smo voljni sprejemati. Dokler si ne bom upala oditi s prireditve, ki me s svojim sporočilom kot človeka razvrednoti, toliko časa bom vsaj pasivno podpirala tole kulturo.

Vedno bolj sem prepričana, da smo kot kristjani premalo aktivni v družbeno-političnem prostoru in mislimo, da je naša vera stvar le nas osebno in sodil le v cerkev. Ko se bomo zavedali, da aktivno ali pasivno sooblikujemo naše skupno družbeno življenje in bomo zmogli še pogum, da se borimo za svoje idelae, šele takrat bo mogoč drugačen svet.

 

 

Erik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 years 27 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Glede YOUCAT-a:

 

YOUCAT ni ime "slovenskega katekizma za mlade".

 

YOUCAT je ime katekizma katoliske Cerve za mlade ali v anglescini "Youth Catechism of the Catholic Church".

 

Nov slovenski katekizem za mlade se imenuje "YOUCAT v Slovenscini", tako kot se v anglescini imenuje "YOUCAT in English" ali v italijanscini "YOUCAT in Italiano" ali v nemskem originalu "YOUCAT".

 

Avtorji so ocitno zeleli, da se knjiga imenuje enako v vseh jezikih in ni slovenski jezik pri tem nobena anomalija.

 

Razumljivo je, da cloveka, ki je zgrozen nad "slovenskim" mladinskim pogovornim jezikom (tudi sam sem), najprej zmoti, da sedaj ne moremo niti v imenih knjig uporabljati slovenskih besed. Meni osebno je resitev avtorjev vsecna.

 

Narecja so po definiciji del slovenskega jezika in zame ni z njimi nic narobe (mislim, da bi Iztok Mlakar izgubil velik del poeticnosti, ce bi pel v knjiznem jeziku).

 

Tujke in popacenke pa zame ne spadajo v slovenski jezik, vendar jih sam skoraj nezavedno uporabljam (printanje/tiskanje, sejvanje/shranjevanje, itd.) in sem moram mocno potrudit, da jih ne (saj obstajajo povsem ekvivaletni slovenski izrazi). Vcasih jih uporabljamo tudi zato, da izpademo pametnejsi (anomalija/izjema, ekvivalenca/enakovrednost, …).

 

Tukaj pa vidim povezavo s kulturo. 
 
V gledaliscu nisem bil ze dalj casa, vecinoma zato ker skoraj nikjer ni vec nic zame sprejemljivega (vse je vulgarno, temacno, abstraktno, itd.). In, ker naj bi ziveli v kapitalizmu, kjer trg ureja razmere, bi bilo edino logicno pricakovati, da bodo avtorji propadli, saj kupcev ne bo. Vendar to se ne zgodi.

 

Problem je ta, da kultura ima prihodke iz "alternativnih virov", ne iz trga. "Umetniki", ki bi morali ze zdavnaj v "stecaj", pa se vedno ustvarjajo. Iz tega lahko razumemo tudi dogodke okoli ukinitve samostojnega kulturnega ministrstva.

 

Ravno tako kot se je potrebno potruditi, da se znebimo tujk iz nasega pogovornega jezika, ravno tako ne smemo dopustiti, da nam okolica govori kaj je za nas umetnost in kultura.

 

Vesna je vstala in odsla iz dvorane. Ce bi vsak od nas to storil in zahteval denar nazaj, pa bi se "kulturniki" mogoce celo zamislili.