»'Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba' (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslužje te svete božične noči predstavi Odrešenikovo rojstvo: kakor luč, ki prodira in razblini najgostejšo temo. Navzočnost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbriše breme poraza in žalost suženjstva ter vzpostavi veselje in radost.
Tudi mi smo v tej blagoslovljeni noči v božjo hišo prišli skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje naše korake, in nas je poživljalo upanje, da bomo našli 'veliko luč'. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti čudež tega Otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z višave.
Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v noči davnine. Pomislimo na temačni trenutek, ko je bil zagrešen prvi zločin v zgodovini človeštva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovraštvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pričakovanje položil v človeka, narejenega po svoji podobi, pa je čakal. Tako dolgo je čakal, da bi v neki točki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je še dalje potrpežljivo čakal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov.
Na poti zgodovine nam luč, ki preganja temo, razodeva, da je Bog Oče in da je njegova potrpežljiva zvestoba močnejša od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo božične noči. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpežljivosti; vedno je tam – kot oče iz prilike o izgubljenem sinu – in čaka, da že od daleč uzre sinovo vrnitev.
Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki prežene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljubeče Marijine roke, Jožefova naklonjenost, čudenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Odrešenika, so to storili s temi besedami: 'To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli' (Lk 2,12). 'Znamenje' je Božja ponižnost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto noč On privzel našo krhkost, naše trpljenje, naše stiske, naša hrepenenja in naše meje. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje duše, ni nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema našo bedo, Bog, ki je zaljubljen v našo majhnost.
Ko to sveto noč zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil položen v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Božjo nežnost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu preprečim, da bi se mi približal? 'Toda saj iščem Gospoda', bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnejše, da ga iščem, ampak da se Njemu pustim najti in pobožati z ljubeznivostjo. To je vprašanje, ki nam ga Dete zastavlja že s svojo navzočnostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?
In še nekaj: smo dovolj pogumni, da z nežnostjo sprejmemo težke okoliščine in probleme človeka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne rešitve, ki so morda celo učinkovite, a so brez evangeljske topline? Kako močno danes svet potrebuje nežnosti!
Kristjanov odgovor ne more biti drugačen od tistega, ki ga Bog daje na našo majhnost. Življenje se mora soočiti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v našo majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje srečal, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: 'Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost nežnosti v najtežjih življenjskih okoliščinah, daj mi milost bližine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.'
Dragi bratje in sestre, v tej sveti noči se zazrimo v jaslice: tam je 'ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč' (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Božji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo držo zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: 'O Marija, pokaži nam Jezusa!'« (Papež Frančišek med polnočnico v baziliki sv. Petra, 24.12.2014)
Prevedel br. Miran Špelič OFM
»Dober večer, vse vas pozdravljam na ta Božični večer. Dober večer vsem, ki ste pripravljeni, da boste obhajali sveto mašo, tudi jaz se vam v tem slavju pridružujem. Vsakogar objemam in vsem želim srečen Božič. Vsem srečen Božič in to Božič z Jezusom, saj ste kot Jezus na noč njegovega rojstva: Zanj ni bilo prostora, bil je izgnan, moral je bežati v Egipt, da se je rešil. Nocoj ste kot Jezus v teh razmerah in zato še mnogo bolj molim za vas.« (Papež Frančišek na sveti večer po telefonu poklical v begunsko taborišče Ankawa v Irak; Vatikan, 24.12.2014)
Papež beguncem: »Nocoj ste kot Jezus«