V bistvu vsi ljudje smo drugačni eden od drugega in vsi smo božji otroci, koliko pa se čutimo bratje, je druga stvar. Osebno imam malo stika recimo s tujci in homoseksualci, se pa stalno srečujem oz. tudi življenje delim z ljudmi, ki so drugačnega mnenja in že to mi večkrat predstavlja problem. V odnosu z očetom to najbolj pride do izraza, ker najin odnos velikokrat doživljam kot neko tekmo za "imet prav". Podajava si različna mnenja, oba trdno stojiva za njimi in v bistvu prepričujeva eden drugega v nasportno. Prav tu najbolj vidim spet neke stare vzorce, ki jih imam zakoreninjene in dejansko obtožujem njega stavri, ki jih sama pri sebi opažam. Bližnji kot so odnosi, hitreje izrečem tudi besede, ki prizadenejo, ker me znova in znova čustva prehitijo. Potem pa občutki krivde, samoobtoževanje in podobno. Ohlapnejši kot so odnosi v bistvu lažje sprejmem drugačnost mišljenja. 

Nekaj dni nazaj se mi je zgodilo na parkirišču pred trgovino z jestvinami, da se sinu rekla, da če želi, naj da tisti evro od nakupovalnega vozička,  fantu pti vratih, ki je prosil denar. Mogoče je bilo sina malo strah neznanca, ampak je rekel, da mu ne da, naj si zasluži sam denar kot si ga mi oz. vsi. Prevzeli so me mešani občutki in kljub prigovarjanju, da najbrz nima možnosti za delo, mu ni hotel dati tisti kovanec. Razložila sem mu tudi, da je važno, da mi naredimo neko stvar z dobrim namenon, na drugi strani pa se lahko zgodi, da je to dobro delo zlorabljeno. Ko nekaj damo/naredimo itd. tvegamo, kako bo stvar sprejeta na drugi strani, važno je to, s katerim namenom je od nas prišlo. 

V mladih letih sem mislila, da bom odrešila svet in sem vedno našla koga, ki je bil potreben pomoči. Mogoče sem v tej pomoči tudi pretiravala, vsaj tako je mislil mož, ki pa sem ga vedno znova prepričala, da je sodeloval v mojih projektih. Pred osmimi leti smo na počitnice sprejeli dekle iz Afrike, ki je v Padovi študirala medicino. Postala je del naše družine. pa ne samo ona. Ko sem praznovala 50-ti rojstni dan, so povabljeni darovali denar zanjo in s tem denarjem je kupila letalsko vozovnico za moža, ki je prišel za njo v Italijo. Na svet so prišli štirje otroci. Tako sem za 50 ti rojstni dan dobila darila, ki nikoli ne minejo in so večna, enkratna , neponovljiva.Seveda pa ni ostalo pri tej pomoči. Že vsa leta jim finančno pomagamo, tudi s pomočjo prijateljev in znancev. Včasih se sprašijem, kje je meja in kdaj se bodo postavili na lastne noge. Pa kaj, ko je problem dobiti službo, dobiti specializacijo.

V naši hiši pa smo velikokrat gostili duhovnike, prijatelje naših otrok. Mi je pa lažje sprejemati drugačnost ljudi, s katerimi se občasno srečujem kot drugačnost najbližnjih.

Se strinjam s tem, kar praviš, Valentina, da je najtežje sprejemati že drugačno mnenje najbližjih. Jaz bi tekmovala in bila bolj pametna od mojih sostanovalk v skupnosti, ki so mi najbližje. Težko mi je že ob tem, da se ena ali druga ne strinja z mano in ogromno energije je potrebno, da prebavim nestrinjanje in se normalno pomenim o stvari. Da verjamem, da mi nihče nič noče, če ima drugačno mnenje od mojega in če ima celo prav! Groza! :) Če zmorem tu, zmorem šele iskreno sprejemati tudi tiste, ki mi niso tako blizu, sicer pa se zdi, da sem blazno strpna, v resnici pa sem samo lepa navzven.

Pozdrav vsem!

Toliko komentarjev se je nabralo v teh 5. dneh, ko sem bila v Ukrajini, da bo verjetno trajalo en čas, da mi jih bo uspelo prebrati ;). Prav lepo! To »drugačnost« na forumu je prav lepo sprejemati! :) Hvala vsem!

Drugačnost, ki sem jo v teh dneh srečevala na Zakarpatju, me predvsem boli, ker je toliko revščine, da vse te podobe in vtise v sebi težko predelem. Zdajle bi se najraje nekam zaprla in zjokala… Drugače se pa zelo najdem v tem, kar ste napisala, gospa Marta: »Mi je pa lažje sprejemati drugačnost ljudi, s katerimi se občasno srečujem kot drugačnost najbližnjih.«

Ali lahko sprejmem drugačne? Ali lahko sprejmem sebe, ki sem drugačna od drugih? Če lahko sprejmem sebe, z vso svojo drugačnostjo in se zmorem zavedati, da me Bog sprejema z vsemi pomanjkljivostmi, potem zlahka sprejemam tudi druge. Vendar tu se mi pogosto zalomi. Dojeti, da sem božji otrok in da me Bog ljubi prav tako kot sem, drugega pa prav tako, mi je še vedno težko.
Nagovorilo me je 10 papeževih skrivnosti srečnega življenja. Deveta pavi: …Spoštuj tiste, ki mislijo drugače. Druge lahko navdihnemo s svojim pričevanjem, tako da skupaj rastemo v komunikaciji. Najslabši pa je verski prozelitizem, ki paralizira. S teboj se pogovarjam zato, da bi te prepričal. Ne. Vsakdo vstopa v dialog prek svoje lastne identitete. Cerkev raste preko tega, da privlači druge, ne tako, da jih prepričuje«
Dostikrat se najdem ravno v tem, da želim drugega prepričati v svoj prav, če pa to ne gre se raje umaknem.
Zato prosim Boga, da bi zmogla sprejeti in videti sebe in drugega tako, kot nas vidi Bog.

Tudi sama se najdem v tem kar pravite, da je natežje sprejemati drugačnost najbližjih. To mi je za crknit sprejet, za to sem se odločila, da bo to ena od mojih postnih "nalog". Vidim, da ko se trudim in trudim z drugim in ni premika oz. je še prej obratno kontriranje, špikanje ... bi drugega zmlela ter naj si sam pomaga kot ve in zna. Kje pa je tukaj ljubezen? Ljubezen je, da bližnjega sprejmem in vidim kjer je, ne pa kjer bi želela jaz da je ter da se v vsem tem lahko umirim. 

Oj,

Tudi jaz imam zelo malo priložnosti do odnosov s tujci ali homoseksualci. Bojim se jih ne, težko pa sprejmem (oz. razumem) to, da so drugačni. (pri homoseksualcih prihaja celo do zgražanja oz. neodobravanja tega, kar počnejo LGBT aktivisti, predvsem v načelnem mnenju, da to svojo teorijo širijo med mlade po šolah).
Sicer pa največ drugačnosti opožam prav pri otrocih, kjer je vsak drugačen in prav zaradi tega potreben drugačnega pristopa. Trudim se, da jih v tej drugačnosti tudi sprejmem, prav tako pa se trudim, da bi pri določenih stvareh (npr. kaznih) kljub njihovi drugačnosti veljalo isto načelo.

Živijo, tudi meni je to sprejemanje trd oreh.Je kar v olajšanje videti,da nisem edina "čudna",ki ji gre to težko od rok.Kot praviš Mihaela: če sprejmem sebe, gre laže tudi z drugimi.Tudi meni se zatika že pri najmanjših stvareh.Težko pogledam izven sebe in drugega razumem.Res,če imam živo pred očmi svojo bedo,potem sem do drugih lahko drugačna. In tudi, več stisk kot doživljam, bolj lahko razumem. Izogibam se trpljenja, a prav po zadnjem porodu, ki se je spet končal s carskim rezom in znova zbudil veliko bolečino,so se poznali premiki v vseh mojih odnosih.Prav zaradi te bolečine sem bila bolj v stiku s sabo in sem laže razumela stiske drugih.Me je pa še vedno strah se prepustiti Bogu in preizkušnjam. Rada bi popolnost brez bolečine. Bojim se, da mi vzame koga od bližnjih ipd. Gospod, pomagaj, da bom zaupala vate in v tvojo ljubezen!