Oj,

Takoj, ko pomislim na uboge, brezdomce ali begunce, se mi zasmilijo. Pa potem, ali storim kaj konkretnega zanje?
Vem, da je okroh nas veliko gorja, ki ga preživljajo odrinjeni na rob, vendar se zaradi mojega načina življenja težko soočim prav s temi posamezniki osebno. Kje naj srečam uboge ali begunce, kako konkretno naj jim pomagam? Se mi zdi, kot bi se preveč zanašal na delo humanitarnih ali drugih organizacij, ki jim bodo že kako pomagale (saj one najbolje vedo, kako k njim pristopiti). Zato je moj "prispevek" k sprejemanju ubogih le občasen dar za te potrebe.
Nekoliko drugače je z brezdomci, ki smo se jih malo že navadili na Gradu, zato imam tudi do tistih, ki jih srečujem na raznih mestih v LJ, drugačen odnos. Se spominjam, da sem se jih kot študent, ko sem jih srečeval po LJ, kar malo bal in se jim izogibal, ker so bili največkrat pijani in zato nisem hotel imeti opravka z njimi. Zdaj se jih ne bojim in ne izogibam več, grem normalno mimo njih, je pa res, da kaj več od tega ne naredim. (velja za brezdomce v LJ). Te, ki prihajajo na Grad, pa jemljem kot (so)delavce, ko skupaj kaj pomagamo pri delu, čeprav težko sprejmem to, da jih je potrebno ves čas spodbujati pri delu in biti z njimi potrpežljiv. Bi kar pričakoval, da so bolj samostojni (čeprav nekateri tudi so). Morda imam zaradi tega še vedno nek vzvišen odnos do njih.

Podobno se je tudi meni kot Gregorju dogajalo, ko sem bila v Ljubljana, da sem imela zadržan odnos do njih, se jih nekako bala. Zadnja leta pa, ko vidim, da se ti lahko življenje v zelo kratkem krogu časa obrne čisto na glavo (izguba službe, družine in podobno, hude bolezni, tudi dolgovi...), se mi tudi zasmilijo in sem bolj sočutna z njimi. Človek najbrž tudi drugače gleda s študentskimi očmi (ko se niti ne zavedaš, kaj sploh pravo življenje je) kot pa iz situacije, ko si odgovoren za preživetje svoje družine.

Zadnje pol leta so se tudi mene zelo dotaknile podobe beguncev, predvsem otrok. Vsi medijih so jih bili polni, a v živo dejansko resničnega stika z njimi nisem  imela, razen bežnih stikov s skupino mladih begunskih fantov, ki jih je naša občina nastanila v zapuščeni stavbi orožnikov nedaleč, kjer živimo. Pred prihodom je bila sklicana seja za vse vaščane in odzivi so bile taki in drugačni. Rekla bi predvsem polni strahu pred neznanim. Sedaj so že pol leta tam, čisto nobenega ne motijo (vsaj mislim), oskrbovani so v redu, sami si kuhajo in ne iščejo pretiranega stika z nami. Vsak ima čisto svojo zgodbo, vsak je izgubil vsaj enega člana družine. Nekateri želijo ostati tu, si najti delo, drugi želijo na sever. Eni so izredno prijazni in te nasmejano pozdravijo, ko se peljejo mimo na kolesu, spet drugi ne. Pa smo spet pri drugačnosti in sprejemanju:-) Svojim otrokom razlagamo kdo begunci so, zakaj so tu in predvsem, da se to lahko zgodi vsakemu. Nenazadnje tudi naši prapranonoti so bili begunci po drugi vojni. Zdi se mi, da čim prej kot jih seznanimo z realnostjo tega sveta (njim primerno prikazano), z drugačnostjo med ljudmi, različnimi možnostmi, ki jih imamo v življenju, bolje je in tudi najbolj pošteno zanje. Seveda, vse v luči spoštovanja do drugega.