Ko sem prebrala odlomek iz evangelija, sem razmišljala, koga smo že sprejeli v naš dom in mu pomagali. Ugotavljam, da mi je lažje popotnike sprejemati, kot sopotnika sprejemati. In vendar je ta moj prvi najbližji, moj prvi v katerem prebiva Jezus. Ga znam sprejemati in dopustiti, da skozenj vstopa Jezus k meni? Namesto, da bi bila njegova drugačnost presenečenje, me velikokrat vrže v nepotrpežljivost in neprijaznost. Pa si človek misli, da po tolikih letih zakona, bi le moralo vse teči kot po maslu. Ni tako. Bog pa mi na pot pošilja tudi ljudi, ki me opozarjajo, da moram tudi jaz kaj spremeniti.

Primer, ob katerem sem obstala odprtih ust. Bila sva na obisku pri teti, ki je v domu. Mož je bil bolj tiho, kar ni v njegovi navadi. Teta ga je vprašala, kaj mu je. Pa sem ga jaz prehitela z odgovorom in ji rekla, da ne ve, kaj bi rad. Ima vse, pa je vseeno bolj slabe volje. Pa mi je teta rekla: " Veš kaj mu manjka? To, da bi bila ti bolj ljubeča..." Dala mi je misliti.

Gospod, prosim te, da bi bila drugačnost bližnjega presenečenje, ki me razveseli in bogati, da bi se znala prepuščati iz izpuščati kontrolo.

Moj organizatorski in koordinatorski značaj, imeti vse stvari v svojih rokah pa tudi mladostniška vsemogočnost zelo vpliva na to, da ta Božja norost in drugačnost me mečeta s tira, iz mojih okvirov ter da ni nič po regelcih. Pa če gre že prav za banalno stvar kot je izpit. Prav to izpitno obdobje sem imela poleg izpitov še veliko drugega dela. Iti na izpit kolikor pač sem pripravljena tudi, če nisem prišla čez vso snov je bilo naporno. Zdržati to napetost, da znam pač kolikor znam in da bo kar bo. Pa je Sveti duh kar fajn pomagal tako, da sem zdaj ob koncu izpitnega obdobja kar zadovoljna. Malo pa priznam, da sem se razjezila na Boga, da če mi daje toliko drugega dela naj še pomaga pri izpitih in je pomagal. :) Ko razmišljam zdaj mi je to dobra šola za naprej. Za stvari mnogo pomembnejše od izpitov. 

Oj,

Težko je sploh zaznati, da Bog vstopa v moje življenje, se zavedati in to ovrednotiti. Velikokrat se zalotim, da odrivam Boga na stran, pa če vstopa tako kot mi je všeč ali zelo drugače od mojih pričakovanj.
Božji načrt, ki je pripravljen zame, je zelo težko sprejeti, predvsem pa je težko se v vsakem trenutku zavedati, da obstaja in se mu prepustiti.

Oj, se mi zdi, da uspem zaznavati, da želi Bog vstopati v moje življenje drugače, kot bi si sama želela. Po določenem času se mi ponavadi začne svitati, kakšna naj bi bila lekcija zame. A vse to ne pomaga, da bi se veselila Božjega načrta, če je drugačen od mojega. Zelo trmasto vztrajam pri svojih predstavah in moledujem Boga, naj si vendar premisli;)Ker običajno to ne deluje, se določen čas še vedno upiram in šele ko je teža odpora večja od teže sprejemanja, začnem čisto počasi odpira vrata Njegovemu načrtu. Običajno pa se Mu ne predam scela, ampak še vedno upam, da bo kaj vendarle po moje;)

Draga Marta, zelo mi je blizu vaše razmišljanje in hvala vsem za spodbudno pisanje. Tudi meni bi tista teta verjetno podobno povedala. Zakaj ne vidim, kaj je moja vloga v zakonskem življenju? Se sploh resno vstavim ob te? Naj vsaj poskusim. Velikokrat se mi zgodi prav isto: »Namesto, da bi bila njegova drugačnost presenečenje, me vrže v nepotrpežljivost in neprijaznost.« Še vedno imam probleme s tem, kako videti drugega in ne poteptati svojih hrepenenj. Gotovo pa mi Bog drugega pošilja prav takega, kot je zame potreben, da se zbudim, da se obrusim in da sprejmem božji načrt. Verjetno je težava v mojih sebičnih željah, da bi drugi poskrbel zame in meni ne bi bilo treba skrbeti ne za drugega in ne zase. (A ne da se sliši hudičevo lepo) Problema ne vidim v tem, da bi si želela imeti vse pod kontrolo, ampak v premajhni zavzetosti, da bi sledila, kaj mi Bog preko mojega bližnjega sporoča. Mislim, da moram bolj »kontrolirati« to, kaj Bog v vsakdanu želi od mene, slediti temu, pa bo tudi drugi ob meni lažje dihal. Včasih stvari vidim, pa se ne ustavim in stopim do njega, da bi pogledala rano od blizu. To mi je grozno težko. Naredim podobno kot pri fizičnih ranah. Za to jaz nisem strokovnjak. Naj poskrbi kdo drug, ki se na to bolj spozna. Samarijan pa je šel in videl ampak ni bilo le to, tudi ustavil se je in obvezal rane. Bog daj mi moči videti, se vstaviti ter obvezati rane, s tvojo (po)močjo.

Tudi mene božja presenečenja mečejo s tira. Imam predstavo, da bi bila v redu Zanj (in za bližnje), če bi bilo vse po moje. In potem, ko mi On začne križati poti in spreminjati stvari okoli mene, najprej doživljam, da je to zato, ker sem slaba. In se začnem upirat in držat z vso silo nazaj, da bi bilo spet vse tako, kot mora biti - po reglcih - po moje. In mi je krivica se matrati sprejemati drugačno pot, kot jo imam jaz v glavi in verjeti, da je Njegova boljša zame in da me v resnici osvobaja, čeprav je naporna.

Ko že mislim, da sem kaj sprejela, spet vidim, da mi je krivica.

Gospod, pomagaj mi sprejemati Tvojo drugačnost in verjeti, da je lepota v tem, da me delaš svobodno za sprejemanje Tvoje volje!