Oj,

Če bi želel odgovoriti na prvo vprašanje, bi moral najprej poznati odgovor, kaj Bog od mene pričakuje. To pa je zame ena najtežjih stvari, tako nepredstavljiva, tako težka. Tudi ne vem, zakaj bi izpadel nesramen, če izpolnjujem božjo voljo? Je mar okolica, v kateri živimo, že tako razvrednotila vse dobro? Najverjetneja da, saj me (nas) tudi verujoči gledajo postrani, ko poskušam(o) živeti po logiki, ki se je učimo na IS. Strahu pred konfliktom torej ni, je velikokrat kar konflikt, saj poskušam(o) čimbolj vztrajati v naši drži.
Z veseljem pa ustrežem enakomislečim, predvsem ženi :)

Včasih mi je ravno pri domačih težko ločiti med tem, ali je to kar čutim in želim tudi Božja volja, ali je bolj moja volja;)r
Se pa spomnim tudi primerov, ko sem dolgo kolebala, ali naj osebi povem, da se v stvareh moti, da ne izbira prave poti. Ker so bila to precej globoka prijateljstva, sem spoznala, da odnos ne more biti več iskren, če o vsem, kar me moti, moličim. Hvala Bogu, je pogovor uspel in prijateljstvo se je okrepilo. To me navdaja z optimizmom, da se splača tvegati.