Oj,

Jaz sem najbolj vajen situacij, ko lahko vse sam uredim:). Predvsem je bilo tega (oziroma samo tako prepričanje) veliko v preteklosti, potem pa sem se malo spametoval. Sedaj vem, da ne moremo nič mimo božje volje, na trenutke pa se tega ne zavedam prav v celoti, zato sem včasih tudi jezen na Boga, ker si ni zamislil tako kot jaz:). Sicer pa sem se v vseh teh letih naučil, da je potrebno sprejeti stvari take kot so in si ne preveč planirati vnaprej, ker bo morda na koncu vse drugače.
Včasih se zmorem božji volji tudi povsem prepustiti, je pa res, da je to prevečkrat samo v situacijah, ko vse drugo odpove (sedaj pa ti Bog uredi, da bo prav). Učiti se moramo tega, da bi se VEDNO znali prepustiti božji volji.

Večkrat se mi dogaja, da ko stvari ne grejo po načrtih, iščem krivca. Tako se je vedno delalo pri nas, v moji mladosti, lahko bi rekla, da tako so me naučili. Zadnje čase odkrivam vse te zakoreninjene vzorce, ki me sedaj, ko imam svojo družino in majhne otroke, ki hitro rastejo, omejujejo in dejansko vplivajo na vzgojo mojih otrok. Prevečkrat se ujamem v besedah mojih staršev. A se zavem in hitro ustavim ter s pogovori skušam otrokom razložiti, si zanje vzamem čas za dolgo vrsto vprašanj:-)

Ko ne gre po moje, se večkrat sama krivim, se "mečem" dol, da to sem si pač zaslužila in dejansko mi na misel pride stavek, da tako me hoče Bog na nek način okregati. Šele ko se v stiski res poglobim v molitev, se notranje umirim, vidim v situaciji pozitivne stvari in dejansko novo priložnost, da sem sama do sebe usmiljena in do drugih. Na žalost pa me še pred tem spoznanjem prevzamejo čustva jeze. Mislim, da je prav, da so in da se jih zavedam, a predvsem to, da jih obvladujem in razumem, zakaj so tam.

 Večkrat se mi dogaja, da ko stvari ne gredo po načrtih, iščem "krivca". Tega sem nekako bila vajena, ker tako se je delalo in so me naučili moji starši. Sedaj, ko imam sama družino in majhne otroke, se večkrat zalotim, da izrečem ta stavek, a v hipu se zavem, da ponavljam neke stare zakoreninjene vzorce, ki me le še dodatno mečejo v stare tire, katerih se že tako skušam rešiti. Ko se tega zavem, si vzamem čas, da otrokom lepo razložim, da je važno, da se zavedajo napake/neumnosti in težo ter resnost le-te. 

Sama osebno tega "krivca" najdem največrat pri sebi, se obtožujem, "mečem" dol, si skoraj dopovem, da me je Bog hotel na ta način okregati. Nato me prevzamejo čustva, predvsem jeza. Mislim, da je na nek način dobro, da je tam, se je zavedam in skušam razumeti zakaj je tam. Šele z notranjo poglobitvijo, se umirim v Bogu in vidim, da mi je v bistvu dal novo priložnost in vidim svetle strani. To leto usmiljenja je kot nalašč, da se sama naučim biti do sebe bolj usmiljena, da sem samo človek, ki pade vsak dan in Bog je vedno tam, tudi zame. Usmiljena do sebe bom lahko še bolj usmiljena do drugih.

 Se opravičujem za dvojno objavo, sem mislila, da se je prva nekje izgubila:-).

Tudi mene tako kot vas, meče s tira, ko mi Bog obrne/zadnje čase pa kar pogosto obrača slike za 180 stopinj. V zadnjem letu pa sploh me meče na vse konce in kraje kot bi me želel naučiti prepuščanja njemu in reči: " Ne, ne Petra, ne boš imela ti vajeti v rokah, kar meni jih pusti!" Tako mi je najprej dal nosečnost, potem mi jo je kmalu nazaj vzel. Pa sva z možem želela spet poskusiti pa nikakor ni uspelo, potem sva pustila in je nosečnost takoj prišla in smo bili vsi veseli, nakar takoj  izvemo, da imam neko čudno bolezen, ki je za plod nevarna, pa ni nobenih zapletov bilo med nosečnostjo in si misliš bo že šlo pa nas spet Bog preseneti s predčasnim porodom in po porodu izvemo, da sem bila napačno zdravljena in cel čas v nevarnosti strdkov pa nas je Bog obvaroval, pa dal nam je ogromno kvalitetnega mleka za našo deklico, ki pa ga nikakor ne moreš spraviti ven in se matramo in matramo, da ne bi prišlo do vnetji pa ostanemo brez službe...človek dobi občutek, da se Bog malo igra... Vem, da se ne igra in da če se vse to dogaja očitno Bog ve, zakaj je to dobro. Priznam pa, da med vsemi temi dogodki me je ne enkrat prijela krivica in jeza, ampak kar pogosto. In ko misliš že vreči puško v koruzo in poslati vse v tri krasne, ti spet obrne sliko, da ti olajša stisko. Zdržati to napetost, negotovost in se scela prepustiti Bogu, da če je nekaj dal oz. vzel bo že nekako za nas poskrbel, če mu bomo zaupali in mu sledili, je kar precej naporno. 

Tudi mene tako kot vas, meče s tira, ko mi Bog obrne/zadnje čase pa kar pogosto obrača slike za 180 stopinj. V zadnjem letu pa sploh me meče na vse konce in kraje kot bi me želel naučiti prepuščanja njemu in reči: " Ne, ne Petra, ne boš imela ti vajeti v rokah, kar meni jih pusti!" Tako mi je najprej dal nosečnost, potem mi jo je kmalu nazaj vzel. Pa sva z možem želela spet poskusiti pa nikakor ni uspelo, potem sva pustila in je nosečnost takoj prišla in smo bili vsi veseli, nakar takoj  izvemo, da imam neko čudno bolezen, ki je za plod nevarna, pa ni nobenih zapletov bilo med nosečnostjo in si misliš bo že šlo pa nas spet Bog preseneti s predčasnim porodom in po porodu izvemo, da sem bila napačno zdravljena in cel čas v nevarnosti strdkov pa nas je Bog obvaroval, pa dal nam je ogromno kvalitetnega mleka za našo deklico, ki pa ga nikakor ne moreš spraviti ven in se matramo in matramo, da ne bi prišlo do vnetji pa ostanemo brez službe...človek dobi občutek, da se Bog malo igra... Vem, da se ne igra in da če se vse to dogaja očitno Bog ve, zakaj je to dobro. Priznam pa, da med vsemi temi dogodki me je ne enkrat prijela krivica in jeza, ampak kar pogosto. In ko misliš že vreči puško v koruzo in poslati vse v tri krasne, ti spet obrne sliko, da ti olajša stisko. Zdržati to napetost, negotovost in se scela prepustiti Bogu, da če je nekaj dal oz. vzel bo že nekako za nas poskrbel, če mu bomo zaupali in mu sledili, je kar precej naporno. 

Gospod, pomagaj mi, da se moja vera in zaupanje vate utrdita!