Ob prebiranju zgornjega prispevka, mi je prišlo na misel:

 Besedica obtoževanje me asociira na: nekoga drugega kriviti za svojo bolečino, neuspeh ...

 in tukaj mi pa nekaj ne "klapa".

 Ker vem, da je Peter in še marsikdo drug govoril o tem,

 da so za naše rane odgovorni naši starši,

 kar je (vsaj zame) podobno kot, če jih obtožimo tega.

 Kako je s tem?

 In kako konkretno vi živite ta tri načela?

 Hvala za odgovore!  +

Hvala za komentar, čeprav je od predavanja že eno leto in bo ta teden že naslednje.

Če ste bili danes zunaj brez dežnika in je deževalo, ste bili gotovo mokri. Kdo je bil za to kriv? Dež? Potem ga obtožite za to grdobijo?

Ne, narava je takšna, da je človek v dežju brez dežnika moker. Poskrbeti je potrebno za to, da vzamemo s seboj dežnik. Verjetno je to bolje, kot preklinjati dež ali pa obsojati koga, ki nam dežnika ni dal.

Rane. So, to je dejstvo. Od kod so? Kakor smokev ne obiramo z osata in grozdja s trnja, tako rane niso prišle od naših sosedov. Kdo stoji za ranami? Starši. Smo jih s tem za kaj obsodili? Da, če preklinjamo dež, namesto da vzamemo dežnik, bomo podobno reagirali tudi na starše.

Kako mi to delamo?

Staršem sem hvaležen za dar življenja in za mnogo stvari, ki sem jih od njih sprejel. Bogu sem hvaležen, da sem spoznal tudi rane, ki sem jih prinesel iz otroštva. Ko jih bolje razumem, je moj odnos do staršev bolj svoboden. Pa tudi do drugih je zaradi te resnice več svobode. Lažje razumem sebe in druge.

Kako torej presegamo pretvarjanje?

Tako, da kljub temu, da je laže reči, da je vse v redu, tudi glede doma, govorim resnico. Se ne pretvarjam in ne skrivam, ne pred seboj, ne pred domačimi niti pred bližnjimi.

Kako presegamo obtoževanje?

Tako kot sam nisem kriv za to, da sem prejel rane, tudi starši niso krivi da so marsikaj iz njih naredili. O krivdi, bo odločal Bog, jaz pa lahko razumem izvor mojih ran. Zaradi tega ne čutim nobenega obsojanja. Nasprotno, svoboden sem do tega, kar čutim in do tega, kar doživljajo drugi. Prav zato, ker globlje razumem vpliv ran in lažje razlikujem svobodo in zaznamovanost, odločitev in podzavest.

Kako presegamo hitenje?

Vedno znova se skušam ustavljati ob vsem, kar se mi dogaja in k temu vabim tudi druge. Ustavljamo se ob vsem, se pogovarjamo in smo si tako blizu, ter drug drugemu v oporo.

Življenje je tako, kljub naporom in zahtevnosti resnice, vedno lepo. Seveda, ker zaupam, da ga vodi Bog.

 Hvala ti za odgovor, Peter.

Dal mi je misliti.

Ker trenutno sem še bolj v fazi, ko se jezim na to, 

zakaj mora dež padat, zakaj ni nikogar, 

ki bi mi posodil dežnik oz. me sprejel pod svojega.

A greva lahko prosim en korak nazaj

in mi poveš, kako naj se za začetek s te točke kam premaknem?

Drugače si poskušam vzeti vsak dan vsaj nekaj (minimalno pol ure) časa zase, 

da se ustavim, da si dovolim srečati sama s sabo, si pogledat v oči pa si reči,

aha ... ti občutki/misli so se porajali v meni, zahinavila sem ..., presegla samo sebe ...,

blefirala sem ... in da poskušam biti tudi bolj odprta in iskrena z drugimi,

tudi določenih ran se že zavedam, čeprav zaenkrat še precej obsojam starše zaradi,

se jezim nanje, ker so bili tako slabi starši ...

Tako da, če ne drugega sem začela vsaj že razmišljati o tem,

čeprav me, kakor vidim, čaka še dolga pot ...

in hvala tebi in ostalim za smernice in podporo na tej poti.

Vse dobro ...

Pozdrav,

hvala za te lepa napotke, kam z ranami in otroštva, še najbolj me je nagovorila Petrova misel o (ne)hitenju:

"Kako presegamo hitenje?

Vedno znova se skušam ustavljati ob vsem, kar se mi dogaja in k temu vabim tudi druge. Ustavljamo se ob vsem, se pogovarjamo in smo si tako blizu, ter drug drugemu v oporo."

To je čudovita naloga zakoncev, ki jo šele danes s polnostjo potrdim, pri skoraj 57 letih in po 13 letih, odkar je moj zakon razpadel.

Pa se ne dam, hvala Bogu!

Danes premišljujem o skupnosti, v kateri je mogoče hoditi po isti poti in skupaj zoreti za Kristusa, za Njegovo Kraljestvo že tu, na zemlji. Da ne bo prehud šok, ko nas pokliče k sebi :)