Ola

Sem tista, ki bolj "ne deluje" na tem forumu :) oz. deluje bolj s tehničnega vidika. Razmišljanja, pogledi, ki jih odpiraš ti Peter, pa me vedno znova bogatijo. Ob tem bi si želela, da bi se kdaj vnele kakšne zanimive debate, pripombe, ugovori in predlogi ...

Sicer sem tudi jaz s teološkega vidika bolj bosa, z duhovnega pa v zaostanku, tak da se ponavadi kar z vsem strinjam, kar se tukaj debatira. Težko ob evangelijih razmišljam in mi je vsaka misel, ki jo Peter napišeš, zelo dragocena. V bistvu sem še vedno tista, ki se samo učim.

Na splošno pa bi si želela, da bi tudi druge teme bolj živele, da bi o njih bolj aktivno razpravljali. Mogoče smo vsi bolj "zaspani" ali pa nimamo pravih "sovražnikov", ki bi nas spodbujali k razmišljanju. Ne vem, če bi nekdo fajn protestiral, bi se verjetno še kdo več oglasil in povedal svoje mnenje, tako pa, ko se vsi več ali manj z vsem strinjamo, ni dilem, ni vprašajev, ni debat ...

Ne vem ... recite še drugi ...

Živjo!

Sm se odpravu, da si bom sprintal pridigo, kot skoraj vsak teden. Enkrat prej, enkrat kasnej. Objavljanje mi je zelo pomagalo in mi še pomaga, da vzamem stvari resno, da se ustavim, da razširim pogled na evangelij, da vidim kje smo... Pridige se mi zdijo močne. Se mi zdi, da bi jih lahko sprintal in bral vsako tolko ...

Vnaprej se bom potrudu kaj več napisat.

Hvala tebi Peter za pridige, za trud in za vse. Hvala tudi ostalim, da ste se več oglašali.

Včasih sem preletel kako drugo temo in mi je ful dobro. Čeprav nisem reden in nisem vsega prebral mi je ful dobro in zelo  poučno. Tko, da se strinjam, da bi mogli več debatirat. Se mi zdi, da je danes tak kaos, da je snovi zadosti in resen pogovr še kako potreben.

se tipkamo:),

lp

Jaz se tudi javim vsake toliko - ko mi je nekaj bolj blizu, za takrat ko mi ni pa sem bolj lena za razmišljat ali pa imam tako zmedo v glavi, da ne vem niti kakšne besede izbrat za nekaj opisat in potem po določenem času "izgubim živce" in vse skupaj pustim pri miru :( Vedno znova pa se mučim tudi s tem, da je vedno en kup enih tem in stvari, ki bi jih mogla premislit - od katehez, konfliktov v medsebojnih odnosih, načrtovanj tega ali onega dela ... - in kar ne vem, kako bi to zdaj vse naredila.  Manjka mi disciplina, ena miselna kondicija in stalno prizadevanje za to, da se umirim in ne blodim.

Teme so bogate - všeč mi je, da si jih lahko vedno znova prebiram in tudi sama odprem kakšno novo temo. Želim si, da bi bilo več debat - če se ustavim pri sebi vidim, da je vedno veliko stvari, ki jih ne razumem, ne vidim, me žulijo; je pa res, da tudi vedno tako ali drugače pridemo do zaključka, da je pač treba delat, iskat pravo mero in molit. Zato si včasih mislim, sej kaj pa čem ... Saj vem pri čem moram vztrajat. V tem primeru velikokrat ne znam ovrednotit svojega pisanja.

Drugače pa tako "zamrznjenost" doživljam tudi na študenstki skupini in skupini za pare (mogoče tu malo manj). Je kar tišina, ker ni nič za rečt ... Kar ne veš, zakaj bi kaj komentiral ... Ne vem, se nam tako ne da al v čem je problem?

Čin, čin - na življenje foruma in vseh naših odnosov!

Dogajanju na forumu sledim, včasih tekoče, včasih z zamikom. Redno prebiram nedeljske evangelije in pridige, kako pridigo preberem tudi večkrat. Teme na forumu mi ogromno dajo, treba pa bo zavihat rokave, da bom spoznanja tudi bolj odgovorno uresničevala.

Moj prispevek je bolj skromen. Tudi jaz imam pri razmišljanju, pisanju težave. Precej časa porabim, da kaj domislim, natipkam. Včasih kar nekaj časa razmišljam, pa ne vem, kako bi nekaj povedala, kje bi začela, … potem imam slabo vest, ker sem porabila toliko časa in nič naredila in tako končam. Se bom morala bolj disciplinirati in potrudit.

Dobro se mi zdi, da je na forumu kar nekaj razprav, podelitve izkušenj in doživljanja z drugimi, iskanja, opore,… upam, da bo to še bolj zaživelo.

Ojla!

Sama sem redno aktivna na forumu z prebiranjem in razmišljanjem, z dajanjem naprej in odgovarjanjem pa imam težave.Ko sem napisala svoj prvi komentar in do sedaj tudi edini me je bilo strah, da sem udarila mimo kot še nikoli. Dokler se nisem umirila v tem, da stvar - temo vidim sedaj tako in jo bom mogoče enkrat drugače ter naj o tem razmišljam in v tem razmišlanju rastem.

Drugače so mi pa vse teme od prve do zadnje čudovite in hvala vsem, ki svoje razmišljanja zapisujete in tako dodajte kamenček v mozaik mojega razmišljanja, da si z vašo pomočjo razčiščujem stvari.

Živijo!

No, da naredim še sama preboj iz bralne populacije k pišoči na ta forum. Meni je forum dragocen, teme, ki so zame aktualne rada prebiram, še posebej  pa se ustavljam ob Petrovih pridigah. V njih vedno najdem nekaj, kar me spodbudi, da lahko rastem in grem naprej. Večinoma moram tudi sama le pokimati in se odpraviti na pot iskanja resnice/Resnice.

Zame pa je aktivno sodelovanje na forumu problematično z enega vidika. Lahko namreč napišem svoje mnenje, komentar na določeno tematiko, a zame to ni dovolj. Ko skušam evangelijske misli prenesti v vsakdanje življenje in o njih debatiram še z ostalimi, iščočimi, moram neizogibno priti do srečanja s samo seboj in vso svojo ranljivostjo. In samo znotraj tega vidika vidim osebni smisel v razglabljanju, kaj meni Božja beseda spregovori. Se pa sprašujem, koliko sem lahko tako zelo osebna z vsemi forumaši. Ker če se odprem, pričakujem odziv in to pomeni nadaljnje iskanje, nadaljnje odpiranje...Pa mislim, da  forum tega ne omogoča. Veliko raje imam osebne debate, izmenjavo mnenj v živo, kjer lahko ustavriš pristen stik in intimni prostor zaupanja.

Se pa strinjam, da je forum nadvse dobrodošel za primere, ko te kakšno vprašanje žuli in si na začetku iskanja, ter lahko svoje razmišljanje/vprašanje izpostaviš dovolj splošno. Kako pa vi gledate na te stvari? Kako vam gre pisanje osebne zgodbe na forumu?

Moj odgovor je, da je forum vsekakor živ in upam, da misli zapisane tu poskušamo čimbolj spraviti v realnost. Nekaj nas je vsekakor, ki redno beremo tu zapisane besede in o njih premišljujemo.

Hvala vsem, ki ste bolj aktivni na teh straneh, lepo vas je brati.

»Torej, nazdravimo na Svetega Duha v nas ob prvi obletnici!«

»Čin, čin - na življenje foruma in vseh naših odnosov!«

Prav z veseljem povzdigujem čašo in nazdravljam obojemu! Če bo prostor za Svetega Duha v nas, potem se tudi za življenje Foruma in vseh naših odnosov ni bati. Če se ne motim, ravno danes, 10. jan., praznujemo 1. rojstni dan. Čestitke vsem! Shodili smo že, prav v teh dneh okrog prve obletnice pa zgleda, da postajamo tudi malo bolj zgovorni. Kateri oče se ne razveseli svojega otroka, ko posluša, kako oblikuje prve besede in začne sestavljati prve stavke? Si predstavljam, da se tudi nebeškemu Očetu srce smeji, ko posluša tega svojega malčka in mu šepeče: »Ti si moj ljubljeni, zelo sem te vesel!«

Ob nedelji Jezusovega krsta sem premišljevala, kakšno lekcijo nam Bog daje, ko pošilja na zemljo svojo Besedo. Božji Sin, učlovečena božja Beseda, se rodi v ta svet, ki je lačen in žejen Božje tolažbe, Njegovega odrešenja, potem pa v 30. letih od njega ne slišimo nič drugega kot: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Ko se končno pojavi ob Jordanu in z Janezovim krstom sprejme nase vso grešnost sveta ter vso njegovo lakoto in žejo po odrešenju, prejme hkrati še krst v Svetem Duhu. Sam Oče ga je krstil, ko je nad njim razprl nebesa in nadenj izlil svojega Duha. Bi pričakovala, da od tu naprej pa ni več nobenega razloga, da Jezus ne bi začel v vsej moči razodevati svojega mesijanskega poslanstva. Pa se zgodi nekaj povsem nasprotnega; namesto da bi v moči Duha nagovoril vso to množico ob Jordanu, ga Duh odvede v puščavo in to za celih 40 dni. Pa dobro, si rečem, mogoče je imel v Nazaretu prav v tem zadnjem času preveč tesarskih naročil in se ni uspel dobro pripraviti na poslanstvo, mora pa zdaj še na duhovne vaje, kjer bo v popolni tišini puščave lahko 40 dni poslušal Svetega Duha. Ja, nič od tega! Hudiča je moral poslušat, ki se ga je lotil kot še nikoli doslej… Prav po tej preizkušnji pa se je kot še nikoli dotlej razodela moč Božje Besede. Jezus z njo odbije vsak hudičev napad, zavrne vse njegove skušnjave in v sebi utrdi zavest, da je resnično to, kar je slišal, ko je stopil iz Jordana: “Ta je moj ljubljeni Sin, nega poslušajte!”

On je učlovečena Božja Beseda! Če si ne bomo vzeli časa da bi ga poslušali, če ne bomo znali premišljevati o tem, kar nam govori v evangeliju, potem je res bolje, da smo tiho, ker temu svetu ne bomo imeli kaj dati. S čim se potem hranimo, če se ne z Božjo besedo? O čem potem premišljujemo, če ne o Jezusovem nauku? Človeštvo je danes, ob vsej poplavi medijev, informacij, novic, škandalov, afer, zgodbic, neskončnih debat in govoričenj sito zgolj človeške besede, sito je pridiganja in brezplodnega razpravljanja, žejno pa je pričevanja, žejno je Besede, ki je postala meso, žejno je zgleda, kako se to, kar oznanjamo, da tudi konkretno živet in v tem jaz vidim smisel in tudi vrednost tega našega Foruma. Vsi se vse življenje samo učimo. Zame je to spoznanje zelo osvobajajoče, ker vem, da se mi tako ni treba nikoli čutiti ogroženo od mnenja in razmišljanja drugih. Se samo učim in učim se lahko samo tako, da nekaj dam od sebe. Vedno me malo stisne pri srcu, ko vidim številko 65 uporabnikov foruma. Sprašujem se, kakšen pomen ima, registrirati se kot uporabnik, potem se pa nikoli oglasiti s kakšnim komentarjem. Skoraj tako se mi zdi, kot da bi se vpisala v glasbeno šolo, sledila teoriji, nikoli pa ne bi vzela v roke inštrumenta in poskusila kaj zaigrat, ker pač še ne znam, ker gre drugim že bolje kot meni ali pa ker se mi preprosto ne da in se potem opravičujem, da mi je za to pač zmanjkalo časa. Ne bo konec sveta zaradi tega, dejstvo pa je, da tako nikoli ne bom znala igrati…

Da odgovorim še na tvoje vprašanje, Peter. Meni je Forum ogromno dal. Rast v duhovnem življenju je zelo težko ocenjevat, se pa vsaj malo pokaže v sadovih. Pri sebi opažam bistveno spremembo v tem, da sem pred enim letom skoraj redno že kmalu po nedeljski maši pozabila, kateri evangelij smo poslušali, v tem letu mislim, da se mi to nikoli ni zgodilo. Ohranjanje Božje besede v srcu in premišljevanje o njej pa je Marijina drža, ki nujno s seboj prinese tudi rodovitnost… Tvoje pridige so me v začetku metale iz tira. Težko sem razumela, kako je možno tako “banalno” – tako človeško razmišljat ob Božji besedi. Danes prav zaradi tvojega načina razmišljanja z veseljem pričakujem vsako novo pridigo. Kratke, jedrnate, nobenega nepotrebnega leporečenja, vsaka beseda je tam z nekim namenom, ima svojo težo. Na tebi lasten način postavljaš v naš čas, v naša konkretna življenja to, kar se je zgodilo pri krstu v Jordanu. Kristus Odrešenik, učlovečena Božja Beseda se mora potopit v vso mojo človeško bedo, v rane, umazanijo, greh, nemoč…, samo tako lahko osvobojena z Njim stopim iz vode in se lahko tudi nad mano razprejo nebesa, ko se me dotakne Sveti Duh, ki s seboj nosi zagotovilo, da sem ljubljena Očetova hči.  Za naprej si želim samo to, da bi nas bilo vedno več, ki bi iz dneva v dan rasli v tem spoznanju in zaradi te obdarovanosti z veseljem lomili kruh Božje besede tudi z drugimi.  

Hvala vsem za vse s čimer se na tem forumu medsebojno bogatimo! Naj vse spremlja obilje Božjega blagoslova!

Uf! Kak narastek! Se opravičujem! Počasi sem pisala, vi pa hitro berite, pa bo šlo ;))

Kaj naj rečem? Moj mož pravi, da sem zasvojena s forumom, ker ga toliko prebiram. Res je, da rada večkrat preberem Petrove pridige, ker vsakič odkrijem v njih nekaj novega. In ker zna Peter vsako stvar postaviti na pravo mesto, se večkrat ob njihovem prebiranju tudi jezim (čeprav niti ne vem na koga, verjetno sama nase), ker se me stvari preveč dotaknejo, predvsem pa vzbujajo v meni slabo vest, ker v praksi storim premalo, da bi se stvari spremenile.

Hvaležna sem vsem, ki na forum posredujete svoja razmišljanja, ob katerih ugotavljam, da se tudi vi srečujete s podobnimi problemi kot jaz. Posebno ob prebiranju Mileninih prispevkov se mi na momente zazdi kot, da bi v službi sedele v isti pisarni. Mladi znate svoja doživljanja tako iskreno opisati, da ob vas lahko laže razumem razmišljanja mojih dveh odraščajočih otrok. Velikokrat pa mi tudi odpirate oči, da zmorem določeno situacijo videti in razumeti popolnoma drugače kot bi jo sicer, saj sem v svoji glavi stvari preveč skomplicirala in so v bistvu precej bolj enostavne.

Sama se na forumu ne oglasim prav pogosto, ker mi je razmišljanje ob posamezni temi, ki se me dotakne, preveč boleče in nisem sposobna deliti svojih občutkov v tako širokem krogu ljudi, kljub temu, da od vas veliko prejemam. 

Rada bi pohvalila še rubriko Zanimive knjige, v kateri so največkrat omenjena dela Anselma Gruna. Sama sem prebrala verjetno vse njegove knjige, ki jih imajo v Goriški knjižnici in prav v vsaki sem našla nekaj zase. Priporočam v branje!

Vsem ustvarjalcem in bralcem foruma želim, da bi se še dolgo srečevali in bogatili ob njem.

Hojla,

pa je le prišel trenutek, da se zbrcam tudi sama in prvič izpostavim svoje mnenje.

Na forum nisem nikdar pisala - razlogi so strah, občutek, da kar imam povedati je malo mimo ipd. zgleda, da obletnica dela svoje :)

Forum sem večkrat prebirala in res, razmišljanja, ki jih drugi delite, mi pridejo še kako prav. Vedno znova mi pomagajo se najti - tudi izgubiti na momente. To sodi zraven ne?

Hvala vsem, ki se opogumite in pišete. Sama bom letos tudi poskusila se večkrat oglasit in izpostavit svoje mnenje.

Naj bo to za prvič dovolj. :)

Lep pozdrav vsem!  +

Pozdravljeni!

Redno prihajam na vašo stran na obisk s prebiranjem napisanega, občasno pa tudi s pisanjem. Najbrž ste opazili, da sem edina, ki imam malo drugačen pogled, ki pa je usmerjen k istemu cilju. S svojim pisanjem ne želim nasprotovati, ampak samo pokažem to, kar jaz odkrivam za svojo pot. V izpovedih pa pogrešam več odrešenjskega veselja, ki bi bilo spodbuda za koga , ki Boga ne pozna, da bi rekel: "To je pot, ki jo iščem." Pogrešam konkretne zapise o tem, kar je komu uspelo z božjo pomočjo ( zgodbe iz našega življenja).

Rada prebiram pridige gospoda Petra in za božične praznike smo eno izbrali za molitev ob jaslicah. Hvala gospod Peter za ves trud, ki ga vlagate v redno objavljanje pridih na forumu. Hvala za vse odgovore na moje zapise. Še vedno pa pričakujem vaš odgovor na vprašanje o rasti v zakonskem odnosu. Kateri so tisti kriteriji, po katerih ugotavljamo rast v zakonu.? Sama razmišljam o tem, ker si želim rasti, hkrati pa se sprašujem, kje je meja, da ne zahtevam od sebe in drugega preveč, da ne padem v perfekcionizem. Zakaj? Po zadnjem porodu sem občutila poorodno depresijo. V tej stiski sem se obrnila na pomoč k dr. Antonu Trstenjaku. On mi je zapisal, da zahtevam od sebe preveč in da je v tem moja napaka in naj bom zadovoljna s tem kar imam.

Hvala vsem za vaše izpovedi.

Naj Bog blagoslavlja forumsko oznanjevanje

Oj.

Tudi jaz se oglašam ... Tudi jaz sem redna bralka foruma, predvsem nedeljskih pridig in vaših razmišljanj. Ogromno mi dajo. Predvsem smer - pot nazaj na Grad - in spodbudo  –  pot naprej. Z vašimi razmišljanji me spodbujate, da se trudim jemati življenje resno.

Peter, hvala ti za pridige, hvala ostalim za vaša razmišljanja  in hvala »tehnični ekipi«.

Tudi meni je zelo težko, predvsem se pokazat in se pokazat, o čem razmišljam ... 

Ko razmišljam o Janezovem in Jezusovem krstu in si skušam predstavljati, kako je to izgledalo, se sprašujem, kako bi bilo danes in kje stojim jaz v tej sliki. Zdi se mi, da bi danes oba le sprezirali. Nekje v sebi bi čutili, da govorita o tistem več, po čemer vsi hrepenimo, česar si vsi želimo, a bi zaradi »sosedov« to skrili pod podobo popolnosti. Ne vem ... ali v resnici govorim le o sebi. Sama bi ju gledala od daleč, bala bi se pristopiti, čeprav bi si tega zelo želela. Najbrž bi čakala, da me Jezus vidi ... Približujem se lahko le v veri »da sem tudi sama ljubljena hči«, da sem kljub polomiji vredna ljubezni  ... to mi gre pa tako počasi ...

Še enkrat hvala!

Andreja je zapisala, da si želi, »da bi se kdaj vnele kakšne zanimive debate, pripombe, ugovori in predlogi; ...da bi tudi druge teme bolj živele, da bi o njih bolj aktivno razpravljali; ....če bi nekdo fajn protestiral, bi se verjetno še kdo več oglasil in povedal svoje mnenje«

Kaj  želim ali kaj  zmorem povedati.  Običajno se dogaja razpetost med tem in kot razberem iz zapisov, pri vas tudi.

Na forumu predstavljene pridige so vsekakor nadstandard dela duhovnika, ki mora vsako nedeljo pridigati. Tako je pridiga izvzeta pozabi, meni pa večkratna priložnost za razmislek o napisanem in s tem spodbuda za rast, za kar se zahvaljujem.

Za forum si vzamem čas, če mi le obveznosti to dopuščajo. Najprej moram prebrano razmisliti in misli zapisati, v kolikor jih želim deliti z ostalimi, kar mi vzame kar nekaj časa. Morda sem pri tem v prednosti, saj vas ne poznam in sem zato lažje iskrena.

Bi k večkratni podelitvi bolj osebnih izkušenj ostalih, ki se med seboj poznate, pripomoglo to, da bi ustvarili nov profil, ki ne bi kazal direktno na osebo, ki je ustvarila določen zapis?

No, kar nekaj časa me aktivno ni bilo na forumu. Večkrat sem pol ure foruma zamenjala za molitev  za domovino in druge namene. Poleg s. Dine in ga. Marte, hvala vsem, ki ste se odzvali pobudi za molitveno podporo.

Opažam, da je moj premor sovpadal s premorom mnogih, saj je bilo prispevkov v tem času manj. Prepričana sem, da smo se kljub temu, mnogi ustavili ob zapisani pridigi.

Forum je živ zaradi oseb, ki so pripravljene v svojih člankih »odpeti kak  gumb več«- izpovedovati svojo zgodbo, za kar se vsakemu posebej, prav lepo  zahvaljujem, kajti za to je potrebno kar nekaj poguma. Če pa tovrstne aktivnosti od kogarkoli ni, pa forum sameva. In potem ni kaj spremljati, ni kaj primerjati, je pa mogoče očitati. (n.pr.: »Hvala za komentar, čeprav je od predavanja že eno leto in bo ta teden že naslednje.« )

Duhovnik ima, po mojem mnenju, na forumu  nekako dvojno vlogo. Prva, da nakaže problem, oziroma, aktualizacija evangelijskega sporočila za naš čas.  In druga, da spregovori tudi o svoji stvarnosti. Pričakujem morda kakšno besedo več o slednjem, kajti zapisi o tem, se mi zdijo zelo skromni, a odločitev o tem,  ostaja njegova.

Takšen je  tokrat moj pogled ob obletnici, ki prihaja iz mojega zornega kota in še to z zamudo.  

Še vedno pa pričakujem odgovor v rubriki Vprašanja za duhovnika.

Adrijana, pozdravljeni!

Se opravičujem, da še vedno nisem odgovoril na vaše vprašanje glede pošiljanja datotek. Odgovora sam nimam, ko sem nameraval poizvedeti, pa mi je že ušlo iz glave. Trenuten odgovor, ki sem ga pravkar dobil je, da je pošiljanje mogoče, a je potrebno to urediti. Upam, da bo tisti, ki tehnično upravlja s forumom to omogočil.

Ja, se strinjam, da je bil moj odgovor Mateji D. napisan očitajoče. Na to sem kmalu pomisli, prav tako na opravičilo, pa sem si rekel, kar je, je. Se opravičujem sedaj, vem, da ni bilo na mestu!

Iskrenost, o kateri govorite, je gotovo ključna za vsak dialog, vendar prav psevdonimi na nek način iskrenost onemogočajo. Če se moraš skriti, pa tudi če za psevdonimom, nisi iskren. Lahko rečemo, da je to legitimen izum družbe, ni pa pot do iskrenega odnosa, niti do osebnega pričevanja. Tako se mi zdi, da se tepe vaš predlog, naj se ljudje skrijejo za psevdonime in hkrati poziv k iskrenosti.

Še beseda na povabilo, da naj duhovnik spregovori tudi o svoji stvarnosti. Ne vem, kaj naj bi spregovoril o sebi oz. iz sebe, česar sicer ne povem v pridigah. Zame so moji zapisi del mene in iskreno razmišljanje. Če nekaj ni iskreno, je lahko leporečenje. Če se komu zdi, da leporečim, je prav, da pove. Meni se zdi, da govorim to, za kar se prizadevam z življenjem, če pa menite drugače, je prav da to izpostavite. Nisem za pometanje očitnih grehov pod preprogo. Iskrenost v pogledih je tudi namen foruma. Drugo pa so zame osebne izpovedi in odpenjanje gumbov, kjer pa sem, priznam, sam bolj rezerviran, a pri tem nikomur ne branim. Forum je zame prostor za osebna razmišljanja, ob katerih vsi rastemo. Če pa se ne razgaljam, še ne pomeni, da nisem iskren, tako razumem sam. Seveda pa lahko vsak pove tudi pozitivne ali negativne izkušnje. Sam se na najbolj intimno osebno notranje področje v javnosti ne spuščam, ker sem mnenja, da javnost temu ni namenjena. Tako razumem npr. tudi Cerkveno načelo osebne, ne skupne spovedi.

Za vašim pozivom, naj bi povedal, kaj več o svoji stvarnosti, pa se po mojem mnenju skriva drugo vprašanje: ali nekdo lahko sploh drugemu zaupa, ali lahko verjame, da resnično misli, tisto, kar je napisal. Moje izkušnje govorijo žal pogosto negativno. V odnosih - osebnih in v zakonskih ter drugih skupinah - sem običajno zelo oseben, a se kljub temu večkrat zgodi, da kdo trdi, da o sebi ne povem dosti oz. tako ali drugače namiguje, da se v mojem ozadju skriva še marsikaj. Sam sem prepričan, da sem iskren in da stvari ne skrivam. Hkrati pa vem, da marsikdo v to ne verjame. Moja izkušnja je, da tistemu, ki v iskrenost sogovornika ne zaupa, nobeno njegovo razkrivanje ne bo pomagalo. Kdor noče zaupati, ne bo nikoli zaupal.

Upam, da sem prav razumel vaše razmišljanje in da sem s tem mimogrede nakazal svoj pogled na nekatera zgornja razmišljanja.

Hvala vsem, ki ste se odzvali ob prvi obletnici našega foruma. Želim si, da bi še naprej vztrajali v skupnem razmišljanju ob Božji besedi. Naj vas Bog blagoslavlja.

Pozdrav!

Jaz se zelo strinjam z Adrijano, da je težko biti zelo oseben na forumu, kjer si pod psevdonimom lahko sicer anonimen ali pa tudi ne. Sama sicer težko ločim med iskrenim pogledom na določeno tematiko in osebno izpovedjo. Kje je meja? Čutim, da sem lahko resnično iskrena v svojem pogledu le, če svoje osebno razmišljanje podkrepim s osebnim doživetjem. Tu pa že nastane težava, ali sem lahko zelo iskrena na forumu ali je to rezervirano za osebne odnose. Ne bom trdila, da sama nimam nič od vaših razmišljanj na forumu, želim pa poudariti, da tak način pričevanja, kjer ne morem pogledati vase in sebe "zastaviti" v zapisu, meni ni preveč blizu. Hkrati sem prepričana, da vsi, ki brskamo po forumu želimo čimveč osebnih zgodb. Te so nekako bolj resnične, bolj te prepričajo in lažje si rečeš, da to ni le neko "nakladanje", ampak je to nekdo renično doživel/preživel.

Tukaj vidim to dvojno vlogo duhovnika, kot jo omenja Adrijana. Mislim, da ne dvomimo v iskrenost Petrovih misli in besed ob aktualizaciji evangelijskih besed. Manjka pa naša osebna plat v odzivih na določeno temo oz. pridigo.

Priznam, da sem sama že večkrat pomislila, da bi bilo fajn, če bi na tem forumu imeli možnost zasebnih sporočil. Zdelo se mi je namreč, da bi lahko kakšnemu uporabniku pomagala s svojo življenjsko zgodbo, ki pa je nisem pripravljena deliti z vsemi forumaši. Iskrenost? Ne, ne zmorem takega razgaljanja na forumu, prepričana pa sem, da bi nekomu, ki doživlja podobno, kot sem sama, zmogla napisati bolj osebno sporočilo, ki bi za tistega uporabnika imelo dosti večjo težo, kot nekakšna kamuflaža ali posplošenje moje zgodbe kot priredbe za objavo na forumu.

Pozdravljeni!

Rad bi pojasnil, kaj je zame osebno in kaj intimno. Kaj je iskreno in kaj ne.

Bom zelo konkreten. Debata o kontracepciji je lahko zelo osebna, pa hkrati ni intimna. Npr. pomembno je, da nek par odločno pove, kakšno stališče ima do tega, kakšne problem vidi v tem. V tem je pomembno, da sta iskrena. Vse to je še vedno osebno in ne intimno. Forum po mojem mnenju načeloma ni prostor, v katerem naj bi razlagala, kaj od tega uporabljata oz. ne in kakšna je njuna spolnost.

Zame je pomembno, da smo iskreni in osebni na forumu, hkrati pa je prav tako pomembno, da ohranjamo prostor za svojo intimnost oz. zasebnost.

Mogoče bo kdo potem rekel, da je potem nesmiselno, ker je le neko razpravljanje? Če je iskreno, je zame to že pričevanje. Meni bi veliko pomenilo, ko bi se na preproste misli v pridigi npr. odzvalo vseh 60 prijavljenih in bi rekli: S tem se strinjamo oz. ne strinjamo. Lahko bi dodali, to in to nam je težko sprejeti ali pa to z veseljem uresničujemo. Mislim, da se nam ni potrebno slepiti, da smo si tako enotni v pogledih. In če so že miselne razlike, kje šele smo v praksi. Vendar, če poenotimo temeljne poglede zgrajene na evangeliju, potem smo naredili že veliko.

Sam nisem ravno prepričan, da osebne izpovedi spreminjajo življenja. Močni zgledi pa, tem se ni potrebno ne razgaljati ne skrivati, preprosto so.

Zasebna sporočila so mogoča tako, da vsak k svojemu imenu doda še elektronski naslov. Če si želi, mu bo drugi lahko poslal odgovor tja, če si tega ne želi, ga pač ne bo dobil osebno.

Mislim, da smo tu zelo osebni (ne da bi se razgaljali) in da je to tisto, kar forum dobro prenese. Mislim, da je takšna raven razprave dobrodošla ob vsaki pridigi in vsakem problemu.

Živijo!

Hvala, Peter za razlago, kaj je po tvojem mnenju osebno in kaj intimno. Sama nisem nikoli razmišljala na tak način. Se strinjam, da je forum namenjen osebnemu -kako jaz vidim stvari in ne toliko intimnemu -kako in koliko jih lahko dejansko živim. No, kolikor kdo zmore. Osebno vseeno čutim, da meni zgolj osebni pristop ne zadošča. Če sem iskrena do sebe, moram slej ko prej priznati, da ima Cerkev glede moralnih norm prav. Torej, zame ni toliko vprašanje osebnega stališča do določene problematike (govorim nasplošno), saj se moje osebno stališče po večini sklada s Cerkvenimi. Bolj se posvečam vprašanju intime - koliko sama oz. z možem zmoreva živeti to, kar je sicer moje osebno stališče.

Pričevanje je zame v prvi vrsti to, da sama povem, kaj zmorem in česa ne, kako iščem itd. Če pišem le o svojih moralnih stališčih, ne napišem pa vsaj tega, kje vidim probleme, kaj mi je težko, se počutim nekoliko hinavsko. Kot bi postavljala visoka etična merila nekomu v pričevanje, ne bi pa vsaj omenila, da tudi sama nisem popolna in sem v iskanju. Morda zato v osebnih odnosih toliko bolj želim diskusije z nekom, ki mi kot zgled postavlja svoja osebna stališča.

Kot najstnica sem bila goreč zagovornik vzdržnosti pred poroko. Takrat sem lažje povedala svoje osebno stališče glede te problematike. Ni mi bilo težko biti vzdržna, ko nisem imela fanta. Ko sem spoznala bodočega moža se moje osebno stališče do predzakonske spolnosti ni spremenilo - še vedno sem bila prepričana, da za naju ni dobra. Težje pa sem to oznanjala prijateljicam, ne da bi poudarila, da je stvar težje živeti, ko si sam del nje.

V tem vidim pomen delnega odkrivanja intime, kot to ti Peter imenuješ. Sicer imam občutek, da le moraliziram.

Upam, da nisem preveč zakomplicirala zadeve.:) Zame je resnično pričevanje precej več od osebnega stališča.

Vesna, živijo!

Mislim, da se bomo počasi razumeli. :) Še vedno je en košček, ki sem ga želel pojasniti nekoliko drugače.

Najprej še enkrat poudarjam, da je danes večina nasprotna Cerkvenim stališčem in zato je pričevanje že v tem, da povemo, da to za nas ni nekaj od zgoraj vsiljenega, ampak nekaj, kar doživljamo kot resnično in dobro za nas, ne glede na to ali to uspemo doseči ali ne.

Osebno in ne intimno je zame tudi to, kar si povedala o predzakonskih spolnih odnosih. To se mi zdi spet pomembno pričevanje, da npr. rečeš: Ni mi bilo težko biti vzdržna, ko nisem imela fanta. Ko sem spoznala bodočega moža se moje osebno stališče do predzakonske spolnosti ni spremenilo - še vedno sem bila prepričana, da za naju ni dobra. Težje pa sem to oznanjala prijateljicam, ne da bi poudarila, da je stvar težje živeti, ko si sam del nje. 

Moralizem razumem kot skrivanje za načela, obsojanje brez upoštevanja realnosti naše človeškosti (nemoči in hrepenenj).

Razumem te, da si želiš o intimnih temah razmišljati in pogovarjati čisto osebno. Tega forum po mojem ne omogoča. Je pa razmišljanje na forumu podlaga za nadaljni pogovor na najbolj osebni (intimni) ravni.

ZA ILUSTRACIJO BI RAD DODAL ŠE TOLE:

Kako pomembno je, da izražamo svoja stališča, ki so osebna in hkrati ne moralizem, nam lahko pove tale članek v današnji Sobotni prilogi Dela. Samo nekaj besed:

Medtem ko se Slovenci ukvarjamo z vprašanjem, ali bi nekaj istospolno usmerjenim dovolili pravico do posvojitve otrok, gredo vprašanja družin in reprodukcije po svetu v drugo smer. V večini držav vse manj ljudi živi v tradicionalnih družinah, ampak v novih oblikah - enostarševskih, novih druinah ločenih partnerjev, v izvenzakonskih partnerstvih in podobno. Razlogov za to je veliko ... Poti nazaj v okvire tradicionalne družine ni. Pa tudi to, kar si predstavljamo kot toplo družino iz prteklosti, ni nekaj, za čemer nam bi bilo treba biti žal. ... Renata Salecl

Mislim, da se ne moremo slepiti, da je opravičevanje lastne polomije in polomije tega sveta temelj novih zakonov. Če ne bo jasne misli, osebne drže, bo šlo vse po zlu. Torej naše pričevanje je že jasno stati na svojih stališčih, se zanje prizadevati in jih skušati živeti. Če vsepovsod lahko govorijo, da je ves spolni razvrat logičen, upravičen in celo dober, naj vsaj na tem forumu govorimo o tem, da se s tem ne strinjamo in da se prizadevamo živeti vrednote, v katere trdno verjamemo. Hkrati pa vsak od nas vedno znova lahko priznava, da je to težko živeti in da vedno ne uspemo. A ideali zame ostajajo isti. Moj sklep ne bo, ker ne uspem v polnosti uresničiti idealov, so le ti preživeti.

Hvala torej vsem za pričevanje na teh straneh!

Zame so močni zgledi ravno osebne zgodbe, ki so zrasle na konkretnem izkustvu, pa čeprav imajo akterji izmišljena imena.

.

Forum  postaja zame zanimiv šele skozi osebno izkušnjo, ki potrjuje, da je nekaj mogoče, pa čeprav je to zapisal Iskalec, ki je v resnici  France.

Pa ostanimo kar pri spolnosti.

Del komentarja je bil naslednji:

»Spolnost v tej knjigi vidim kot ideal, ki ga verjetno nikoli ne bom v celoti dosegel. Razveseljuje pa, da ga lahko vidim razločno, jasno in da nam ni potrebno zardevati, čeprav še nismo tam. Bog odpušča, da bi lahko bolj ljubili. Ko nas je strah zahtevnih višin in sram naših padcev, nas avtor potolaži in opogumi s svojo iskreno izpovedjo: Njegove izkušnje niso le čudovite, so tudi tavanja v temi. Lepota pa je vedno mogoča.«

Za nagovor k branju je to povsem ustrezno in dovolj.

In bi jaz, tudi v imenu sozakonca zapisala:

Tudi midva ugotavljava, da na vseh  področjih spolnosti še nisva dosegla željene ravni, s katero bi bila oba zadovoljna. Najino podarjanje ni bilo v celoti skladno s Stvarnikovo zamislijo, za kar se bova po tem uvidu skušala potruditi.  Za naju je spolnost zelo osrečujoča, kadar nama uspe taka raven podaritve, ki združi tako telesi, kot duha.

Vse je res pri mojem komentarju, a ni konkretno.  O tem sem govorila in tako je razumela tudi Vesna. Po mojem mnenju, se na tak način izgublja sporočilo resnice, s tem pa tudi število aktivnih udeležencev foruma.

Avtor v knjigi, na katero se nanaša prvi komentar, čisto konkretno pojasni, kje se njegovo življenje spolnosti ne ujema z Božjim načrtom in kako je s konkretnim opravičilom pridobil zaupanje bodoče žene. Zaradi vsega tega je zame ta knjiga zelo zanimiva in se strinjam z vami, da jo je vredno prebrati. Zgodilo pa se je še nekaj: zaradi njene konkretne sporočilnosti se z možem prizadevava  podarjanje živeti v skladu s spoznanji iz knjige .

Ker pa ne morete s prstom kazati name/ na naju, pa zmorem povedati še nalednje, kar sicer nebi: Podarjanju v skladu z božjim načrtom se posvetiva takrat, ko imam neplodne dneve, saj ima Gospod še vedno lahko glavno besedo v najini spolnosti in je najin zakonski stan že v tisti fazi, ko se ozirava že po vnukih.

Zame ni pomembno vedeti, kdo je tisti, ki tako živi, pomembno pa mi je, da se izve, da obstaja nekdo, ki takšno življenje prakticira, ker je mogoče.

Če ne bi bila adrijana, vam vsega tega ne bi nikoli povedala. Tako pa se ravno zaradi tega, ker sem adrijana, počutim dovolj varno, da vam zmorem to povedati.

Če bi živela v vašem okolju, se tudi ne bi spuščala z vami tako daleč v pogovor in bi že mnogo preje utihnila.  Razlog za to vidim v tem, ker stojiva na različnih podstavkih, kar meni preprečuje, da bi  diskusijo nadaljevala

.

Moram pa priznati, da sem v tej debati v lažjem položaju. Zakaj? Ravno zaradi tega, ker me ne poznate, vas pa in vam je pomembno, koliko bo v javnosti znanega o vas. Moje stališče pa  ravno zaradi slednjega zmore ostati neobstriženo - sicer enako, le da konkretnejše.

Vsi, ki ste prisotni na forumu, se zavedajte, da ste svobodni. Izberite tisti način, kjer boste zmogli podariti več.

Naj zaključim z vašim stavkom:

                                       »Če vidim drugače, še ne pomeni, da sem nor.«

No, Adrijana, si popolnoma zadela bistvo, ki sem ga želela povedati. Zame, ki tudi iščem uresničitve v spolnosti z možem po Stvarnikovem načrtu, je bistevno, da mi nekdo, ki podobno doživlja pove, kako se on s tem sooča. KONKRETNO. Ti se čutiš deloma zaščitena na tem forumu, ker praviš, da si pod tem imenom anonimna. Sama ne čutim tako, zato bi morala svoje izkušnje prestriči, da bi jih lahko na forumu delila. Ker imam možnost iskati bolj konkretno in bolj osebno pravim, da je zame forum bolj omejujoč pri iskanju lastne resnice. Na forumu, kjer bi se počutila kot anonimna, bi pričevala drugače, bolj osebno. Ja, samo take iskrenosti sem sposobna.

Peter, ja se strinjam s tabo, da je danes družba daleč od Cerkvenih naukov in je nekako pričevanje že to, da povem osebno stališče in za njim stojim. Ampak zame je veliko večji izziv pričevati s svojimi osebnimi stališči in ne toliko intimnim življenjem v svetu, kjer moralnih vrednot ni. Na tem forumu smo žal, aktivni predvsem podobnomisleči -taki, ki se trudimo odkrivati in živeti Kristusov nauk. Lepo je, če svoje poglede delimo z drugimi, a pogrešam kakšno drugačno mnenje. Želim si, da bi se na forumu oglasil kdo, ki se strinja s člankom v sobotni prilogi Dela, ki ga navajaš. Potem bi bili izzvani pričati in se izpostavljati s tem, kar smo in v kar verujemo. Žal drugače nisem zelo motivirana k komentiranju, če nas večina lahko napiše le; "Da, Peter, prav imaš. Se strinjamo." Ja, v veliki meri se itak tudi sama strinjam s tvojimi pogledi, ampak ali smo na tem forumu aktivni le zato, da se trepljamo in si govorimo, da nas je vendarle nekaj, ki še verjamemo evangeliju?

Bom konkretna. Na faksu sem se veliko družila z neverno sošolko in nevernim sošolcem. Ko je pogovor nanesel na splav ali evtanazijo, sem bila v svojem prepričanju v manjšini. Sem se zmogla izpostaviti? Največkrat ne, žal. Pa bi se morala, to bi namreč zame pomenilo biti pričevalec v tem norem svetu. Tam bi veliko tvegala. Kaj pa tvegam, če napišem svoje osebno stališče na ta forum, kjer lahko pričakujem bodisi potrditve bodisi apatičnega strmenja v ekran? Tvegala bi, če bi slutila, da bom morala svoja stališča braniti in prečiščevati. To bi bila zame rast v okviru tega foruma. Drugače si pa osebno rast predstavljam, kot sem že napisala, v odkritem dialogu z osebami, ki doživljajo podobno in so pripravljeni iti korak naprej v iskanju z menoj.

Ne bi bila rada razumljena, da mi je tale forum odveč. Zame ima uporabno vrednost predvsem za izpraševanje vesti ob Petrovih pridigah in odkrivanja lastne poti ob prispevkih, ki so dovolj osebno-intimni, da se me lahko dotaknejo.

Želim si, da bi imeli moči pričevati predvsem v svetu, kjer vemo, da bomo z izpostavljenjem svojih stališč tvegali, da bomo nori. In to naj bo tudi naša pot prečiščevanja osebne vere in naših stališč.

Ne želim več polemizirati s stališči, ker menim, da sem svoje stališče pojasnil.

Ko gre za vprašanje izziva pričevanja, bi dodal le informacijo, ki je uporabnikom foruma nepoznana. Na spletni strani Mirenski Grad je bilo v preteklem mesecu dnevno v povprečju 384 obiskov, v celem mescu pa 11900. Mogoče vas bo to spodbudilo, da ne boste imeli občutka, da pišemo sami sebi.

Lep pozdrav vsem in vse dobro!

Ko prebiram tole obširno debato glede intimnosti in iskrenosti se mi zdi pomembno ponoviti to, kar si zapisal že ti Peter. Govori pa o kulturi pisanja na forumih.

Forum tudi meni v prvi vrsti predstavlja izmenjavo menj, ki iskreno zagovarjajo neke vrednote, jih podpirajo oz. iskreno povedo, da jih ne podpirajo. Zato sem tudi govorila o problematiki, ki jo sama vidim na tem forumu, da smo tu taki, ki več ali manj podobno mislimo in na večino debat, človek nima kaj dodat - vsaj jaz ne - kot sem že rekla, ker včasih nimam znanja, ker včasih temi nisem dorasla, včasih pa mi preprosto čas ne dopušča.

Sicer pa menim, da so vse teme na tem forumu naravnane tako, da bi jih prenašali v svoje življenje, svoje odnose. Forum tako razumem kot knjigo - knjiga je zame teorija, delček nekega življenja, neke izkušnje ... življenje pa je veliko več kot to. Na tem forumu smo povabljeni, da bi živeli veliko več, kot to, kar tu vsak po svoje deli in ne zdi se mi prav, da bi svoje življenje zamenjali za življenje na forumu.

V tem kontekstu tudi razumem Vesno in Petra, da forum ni prostor za intimnost, je pa vsekakor prostor za iskrenost.

Pa še to - sama ne vidim problema, da bi osebno govorila o tem, kar si mislim, čeprav me mnogi poznate, ne čutim pa potrebe, da bi na forumu razgaljala svoja najgloblja občutja, ki jih delim v skupnosti.

Pozdravljeni!

Sem bolj malo na forumu. Tokrat sem si vzela čas in prebrala komentarje. Sama se ne skrivam za imenom, sem Barbara. Nekateri pravite, da se skrivate, ker je tako lažje kaj povedati. Ja, lažje se je pretvarjat, se skrivati za masko. Samo se sprašujem, kaj imamo od tega.

Pri prebiranju teh komentarjev, mi je v ušesih ostal stavek Adriane: če bi povedala svoje ime, potem o tem ne bi govorila. Ja, seveda! A ni ravno to tisti prostor intime, ki si ga vsi želimo? Le v osebnih odnosih sem lahko intimen. Verjetno pa, ko si nadenemo masko - drugo ime - lahko pohodimo sebe in govorimo o stvareh, ki jih sicer ne bi povedali vsakomur!!

Forum se tudi meni zdi, da ni prostor, kjer se razgalimo, pač pa povemo svoje stališče, mnenje. Pa to ne pomeni, da kaj skrivamo. Poveš svoje mnenje in to je to. Ko poveš svoje mnenje in še drugi doda svoje, se ti odpre lahko nov pogled na stvari. Osebni pogovor (z možem, ženo, prijateljem/co), pogovor z duhovnikom, pa ustvarja prostor za intimo. Kolikor je iskrenosti toliko je intime/bližine.

 Lep vikend vam želim!

barbara

"Iskrenost, o kateri govorite, je gotovo ključna za vsak dialog, vendar prav psevdonimi na nek način iskrenost onemogočajo. Če se moraš skriti, pa tudi če za psevdonimom, nisi iskren. Lahko rečemo, da je to legitimen izum družbe, ni pa pot do iskrenega odnosa, niti do osebnega pričevanja."

Prebrala sem komentarje. Veliko stvari se mi odpira, ki bi jih želela povedat, a najprej bi rada slišala razlago tele zgornje trditve. Nekaj podobnega je napisala tudi Barbara. Me zaenkrat še preveč boli, da bi komentirala, samo sprašujem, kako naenkrat tak preobrat. Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem pred enim letom prišla na Grad in si mi povedal, Peter, da ste "postavili" forum in si me povabil k sodelovanju. Ti sam si mi priporočil, naj se prijavim pod psevdonimom, sama sploh nisem vedela, da ta možnost obstaja. Tudi razložil si mi, da se ti zdi za objavljanje na svetovnem spletu, kamor je forum postavljen, to veliko bolj primerno, kot se izpostavljati z osebnim imenom, ker gre za pričevanje za Kristusa ne za oznanjanje sebe. In si rekel, da boš to svetoval še drugim mladim, mi med sabo se pa itak poznamo in vemo kdo je kdo. Povedala sem ti, da moram najprej dobiti dovoljenje od svoje provincialne predstojnice in ko sem ga dobila, sem začela aktivno sodelovat. Kar napišem, napišem iz sebe in je sad mojega premišljevanja ob Božji besedi in mojih življenjskih izkušenj... Če po enem letu spoznavate, da to ni iskreno in da psevdonim onemogoča iskren odnos in osebno pričevanje, potem se gotovo s tem komentarjem umikam iz foruma. Je pa zame osebno tudi vsako drugo ime na forumu, ki je samo ime, na nek način psevdonim. Koliko je v Sloveniji deklet in žen, ki nosijo ime Tina, Barbara, Andreja, Maja, Vesna... Kdo lahko ve, za katero od njih gre, ko obišče forum?

Tale reč je pa res dvignila en kup prahu. Očitno moram biti zelo direkten, da bom jasen za vse.

Je psevdonim maska ali ni?

Če je, čemu služi? Razkrivanju ali neposrednosti?

Torej, ne nasprotujem, da se nekdo skrije za psevdonimom in govori tisto, kar misli ter se trudi to tudi živeti. Če pa me nekdo, v tem primeru Adrijana, ki se skriva za psevdonimom dobesedno nadleguje, naj povem kaj več o svoji stvarnosti, za moje pojme to niti ni več okusno. Da, če smo čisto direktni je vsak psevdonim skrivanje. Razumem ga kot potrebo, tebe Dina, ki potrebuješ mnenje predstojnice ali nekoga, ki bi rad ostal anonimen, da se ne bo preveč izpostavil. Kljub vsemu, s psevdonimom ali brez, pa forum ni namenjen razgaljanju, ampak osebnemu razmišljanju. Če se kdo ne more izpostaviti z osebnim imenom, mu ne nasprotjujem, ne gre pa mi skupaj spodbujanje k psevdonimom in očitanje, da nekateri brez psevdonima ne morejo oz. ne moremo biti iskrenosti. Če se je nekdo odločil, da ne bo nosil psevdonima, še ne pomeni, da ni iskren. In če ne povemo ne vem kakšnih intimnih izkušenj, še ne pomeni, da nismo iskreni.

Če govorimo pa o radikalni iskrenosti, je psevdonim torej skrivanje in na nek način neiskrenost. Psevdonim gotovo ni pot do osebnega odnosa oz. osebnega pričevanja. Kmalu bo pust in nam bo mogoče še bolj jasno, da ples v maskah ni osebno srečanje.

Sicer pa bi rad spet poudaril, čemu po mojem mnenju forum ne služi. Forum ni prostor osebnega prijateljevanja, rasti v osebnih odnosih in prijateljstvih. Je prostor izmenjave mnenj, spodbud, ki nam pomagajo k osebni rasti. Gotovo ob osebnem poznanstvu za osebnim imenom še bolj jasno razumemo, kaj nekdo govori in nas s tem še bolj nagovarja. Vendar ne bi rad, da raste tudi na tem forumu lažna utvara računalniške dobe, da je mogoče sklepati in gojiti prijateljstva za ekrani. Za to je potrebno veliko več.

Tudi jaz bi rada napisala par besed o skrivanju, (ne)iskrenosti ...

1. Zakaj uporabljati psevdonim?

Zase ne vidim nobenega pravega smisla v tem, da bi ga uporabljala. Mislim, da tudi pod psevdonimom ne bi povedala kaj drugega, kot to kar povem. To, kar mislim, povem z namenom, da neko stališče podprem, vprašam po tistem, kar ne razumem, ali preprosto z vami delim to, kar mi je prišlo na misel ob prebranem. Ne vem, zakaj bi to morala skriti pod drugo ime. To sem jaz. Mogoče premalo delim in zato ne potrebujem večje varnosti? Ob tem se spet vprašam: kaj bi pa lahko še delila? Podrobnejši opisi moje življenjske zgodbe mi avtomatsko ne spadajo sem. To zame sodi v osebni pogovor s tistim, ki ga čutim blizu in mu želim še posebej zaupat. Na tak način lahko dam svojim doživljanjem tudi svojo ceno. Mislim, da so toliko vredna, da jih povem iz oči v oči, in niso tako poceni in lahka, da jih oddam nekam, niti ne vem točno komu, po vrhu tega pa še ne verjamem, da mu bodo služila - že zaradi tega, ker jih bo mogoče le bežno prestregel ob pitju kavice v službi. Večja varnost je zato pomojem v odnosu. Konec koncev tudi, če bi se razgalila pod psevdonimom mislim, da bi se počutila slabo. Zakaj? Ker bi si želela da to ostane ali pristane v odnosu, kjer bodo lahko obstali tudi vsi "spremljevalci" mojih besed (jeza, jok, veselje, želja po bližini ...). Ker bi želela, da sem v takem trenutku ob nekom in ne ob nečem.

No, tu je sedaj tudi vprašanje, o kakšnih detajlih bi rad kdo bral ali govoril. Ampak ... detajl je najbrž detajl. Najbrž vsak čuti, kaj sem sodi ali pa ne.? Kaj bo še služilo njemi in bralcu foruma, in  kaj ne bo služilo ničemur, ker bo že s tem, ko bo napisano izgubilo okus. Moram reči, da konkretno pri Petru, nisem pogrešala, da bi o sebi kaj več povedal.

2. Iskrenost ali neiskrenost?

Pri vsem, kar napišem sem iskrena. Moja iskrenost ne bi bila nič večja, če bi govorila o zelo konkretnih detajlih mojega življenja, tu gre po mojem bolj za vprašanje "forciranja", koliko si kdo upa povedati, za čemer se mi zdi zelo logično, da se skriva nezaupanje. Nezaupanje sama dobro poznam in vem, da se tudi v meni včasih vzbudi želja, da bi se nekdo še in še razgaljal (kar glavo bi mu odprla!) pa vem, da mi nikoli ne bi bilo dovolj, zato ker iščem nekaj, kar mi je bilo že zdavnaj povedano oziroma dano razumeti pa bi vseeno vztrajala pri tem, da ne razumem še čisto dobro in da potrebujem še to in ono.

Pa tudi to ... Spoznanja se navadno zgodijo v tihoti premišljevanja, ki ni odvisno od tega, koliko natančne podatke imamo. Važna je smer in prizadevanje!

3. Kaj bralce foruma nagovori? Iščejo podrobno opisane osebne zgodbe?

Mislim, da sprva že jasna stališča (ideali), za katere se splača živeti. To človeka najbolj kljuje, najbolj pripravi na akcijo - izbiraš luč ali temo? Vmesne poti ni! Drugo so po mojem mnenju naši prispevki o tem, kako nam gre pri doseganju teh idealov - priznavanje naše nemoči, padcev ali veselja, v želji, da bi verjeli, da smo na poti skupaj in lahko drug drugega spodbujamo; da vzpostavljamo "realen" postor (ki mora prihajati iz naših odnosov in se vračati vanje), kjer se lahko vsak najde, odpočije in dobi nov zagon za življenje po Evangeliju. To mislim, da nam nekako gre. IN TO JE VELIKO!!! Seveda stremimo po še boljšem, ampak to se najbrž nadaljuje v naših odnosih. Forum je lahko v pomoč pri gradnji naših odnosov, ne pa njihov nadomestek. Bistveno več po mojem ne bo mogel nikoli dati.

Tudi jaz ne verjamem, da neke pretresljive zgodbe spremenijo človeka. Odvisno je od vsakega posameznika, koliko vzame stvari zares - če jih, potem bo tudi brez zgodb lahko zaživel boljše življenje. (Samo če pogledamo, koliko pretresljivih in zelo intimnih zgodb kroži po e-mailih. Ali nas bistveno spreminjajo?)

Dina, hvala za vašo konkretnost in iskrenost.

Vaš prispevek   je prinesel zaplet, oziroma razplet, kar je odvisno od tega, s katerega zornega kota ga vzamemo.

Kljub prepovedi, sem dosegljiva po e-mailu za vsakega, ki bi rad izmenjal še kakšno  besedo o kaki stvari, ki se ga je dotaknila.

Izraz prepoved namesto, drugačno priporočilo, sem zapisala zato, ker je g. Peter uporabil močno besedo, ki nosi v sebi že malo pretiravanja, saj je moj predlog, naj kaj več pove o svoji stvarnosti, ki je bil izrečen le enkrat in je bil prepuščen njegovi odločitvi,  vzel kot nadlegovanje.

Res pa je, da sem se malo  nerodno izrazila  s tem stavkom:

»Morda sem pri tem v prednosti, saj vas ne poznam in sem zato lažje iskrena.« ker  sem namreč hotela reči:

Morda sem pri tem v prednosti, saj vas ne poznam in sem zato lažje konkretna.

Da govorim o konkretnosti, je razvidno tudi iz konteksta obeh dveh mojih prispevkov.

Morda ga je zato g. Peter razumel v drugačni luči.

Za nerodnost se opravičujem in  pojasnjujem, da ni bilo mišljeno tako.

Zato tudi ne sprejmem očitkov v zvezi s tem.

O tem bi se dalo izreči še mnogo besed, a vam namesto tega posredujem  misel, ki naj nas vse nagovarja :

»Kapljica sočutja je ob vsaki priložnosti boljša, kot cela palača, polna najboljše in najstrožje pravičnosti. Kajti sočutje poboljša tako sovražnika kot pravičnika; najstrožja in najboljša pravičnost pa naredita pravičnika ponosnega in ošabnega. Krivec in obsojenec pa  bo poln srda in bo  premišljeval samo to, kako bi se maščeval nad pravičnikom.«

In naj bo Gospodov mir vedno z nami.

Pozdravljeni!

Vračem se iz mojih “pustnih počitnic”. Pepelnica je več kot primeren dan za snemanje mask, zato sem odložila “Dino”, sama pa ostajam. Vsem se iskreno opravičujem za tale “zaplet”! “Razplet” je pa v toliko, kolikor je lahko vsem očitna moja grešnost in globoka ranjenost iz katere takšne reakcije bruhajo. Izročam se Božjemu usmiljenju in v zaupanju Vanj si upam iti naprej. Vsem, še zlasti pa tebi, Peter, hvala za oporo na tej poti!

Blagoslovljen postni čas!

s. Slavica