»Kako kaj prva ljubezen? Sem zaljubljen vate kot prvi dan? Sem srečen s tabo ali se zate ne menim? Ta vprašanja si je treba pogosto zastaviti. Zastavljati si jih morajo ne samo zakonci, ampak prav tako duhovniki, škofje pred Jezusom. Kajti On sam je tisti, ki nam zastavlja to vprašanje, kot ga je zastavil Petru: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?'
To je vprašanje, ki ga zastavim mojim bratom škofom in duhovnikom: Kako kaj danes ljubezen? Enako je storil Jezus. Sem zaljubljen kot prvi dan? Ali pa zaradi dela in skrbi gledam drugam in pozabljam na ljubezen. V zakonu so tudi prepiri, kar je normalno. Ko pa ni ljubezni, tudi prepira ni več. Ali se prepiram z Gospodom? To je znamenje ljubezni. Vprašanje, ki ga Jezus zastavi Petru, ga privede do prve ljubezni. Nikoli ne pozabite prve ljubezni, nikoli!
Poleg tega vidika je v odnosu med duhovnikom in Jezusom treba upoštevati še druge. Pred študijem, pred željo, da bi postal intelektualec filozofije, teologije ali patristike, je: biti pastir. Kot je Jezus povedal Petru: 'Pasi moje ovce!' Vse ostalo pride po tem. Pasi! S teologijo, s filozofijo, s patristiko, s tistim, kar študiraš, a pasi. Bodi pastir! Kajti Gospod te je poklical ravno za to. Škofove roke na naši glavi so zato, da bomo pastirji. Sem pastir ali pa sem zaposlen v nevladni organizaciji, ki se imenuje Cerkev? To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti škofje, morajo si ga zastaviti duhovniki, vsi.
Za pastirja, posvečenega Jezusu, pa ne obstaja ne slava ne veličastvo. Končal bo na najobičajnejši način, velikokrat tudi na najbolj ponižujoč način … v postelji, hranili ga bodo drugi, oblačili ga bodo drugi … nekoristen in bolan … Končal bo tako, kot je končal Jezus: ljubezen, ki umre kot pšenično seme in tako obrodi sad.
Najmočnejše besede, s katerimi Jezus zaključi svoj pogovor s Petrom, so: 'Hôdi za menoj!' Če smo izgubili orientacijo ali ne znamo odgovoriti na ljubezen, ne vemo, kako odgovoriti na pastirstvo, ne znamo odgovoriti ali nismo prepričani v to, da nas Gospod ne bo pustil samih v najtežjih trenutkih življenja, v bolezni … nam On pravi: 'Hôdi za menoj!' To je naša gotovost. Po Jezusovih stopinjah. Po tej poti. 'Hôdi za menoj!'
Naj Gospod vsem duhovnikom in škofom podeli milost, da se bomo vedno spominjali svoje prve ljubezni, da bomo pastirji, ki nas ne bo sram, ko bomo morda končali v postelji ali bomo celo izgubili razsodnost. Naj nam vedno da milost, da bomo hodili za Jezusom, po Jezusovih stopinjah, milost hoje za njim.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.6.2014)
Papež Frančišek med jutranjo homilijo: Kako kaj ljubezen?
200 let karabinjerjev. Papež Frančišek: Vaša poklicanost je služenje
»Za pastirja, posvečenega Jezusu, pa ne obstaja ne slava ne veličastvo. Končal bo na najobičajnejši način, velikokrat tudi na najbolj ponižujoč način… Končal bo tako, kot je končal Jezus: ljubezen, ki umre kot pšenično seme in tako obrodi sad. Če… nismo prepričani v to, da nas Gospod ne bo pustil samih v najtežjih trenutkih življenja, … nam On pravi: 'Hôdi za menoj!' To je naša gotovost. Po Jezusovih stopinjah. Po tej poti. 'Hôdi za menoj!'«
Sinoči sem v molitvi pred Najsvetejšim prosila Jezusa za kakšen odgovor na trpljenje duhovnika, ki vse svoje moči zastavi za rast Njegovega kraljestva med nami, pa doživlja udarec za udarcem, posmeh, prezir, neuspeh lastnega truda…, rob obupa. Na slepo sem odprla Sveto Pismo in pogled se je ustavil na Božji besedi iz 12. poglavja 2. pisma apostola Pavla Korinčanom:
»Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. Zdaj sem pa res postal neumen. Toda vi ste me prisilili. V resnici bi vi morali mene priporočati, saj nisem v ničemer zaostal za nadvse vélikimi apostoli, čeprav nisem nič. Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi. V čem ste bili na slabšem kakor druge Cerkve? Samo v tem, da vam jaz nisem bil v breme. Odpustite mi to krivico! Glejte, zdaj se že tretjič odpravljam k vam, vendar vam ne bom v breme, ker ne iščem tega, kar je vaše, ampak vas. Niso namreč otroci dolžni zbirati prihrankov za starše, ampak starši za otroke. Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za vaše duše. Ali me boste zato manj ljubili, če vas jaz toliko bolj ljubim? Pa naj bo! V breme vam nisem bil. Recimo pa, da sem vas – prekanjen, kakor sem – ujel z zvijačo. Ali sem vas morda izkoristil po kom od tistih, ki sem jih poslal k vam? Naprosil sem Tita in z njim poslal brata. Morda vas je ukanil Tit? Mar nisva hodila v istem duhu in po istih stopinjah? Ali ste že dolgo prepričani, da se pred vami zagovarjamo? Ne, pred Bogom v Kristusu govorimo in vse, ljubi, zato, da bi vas izgradili. Bojim se namreč, da vas morda ob prihodu ne dobim takšnih, kakršne si vas želim, in da boste vi mene našli takšnega, kakršnega si ne želite. Bojim se, da bodo med vami pričkanje, nevoščljivost, razdraženosti, prepirljivosti, opravljanja, podpihovanja, napihovanja in neredi. Bojim se, da bi me ob ponovnem prihodu moj Bog pred vami ponižal in bi moral žalovati zaradi mnogih, ki so prej grešili, pa se za nečistost in nečistovanje in razuzdanost, ki so jo zagrešili, niso skesali.«
Kaj se dogaja z nami, da nam je tako očitno priličenje Kristusu postalo tako zelo tuje? Povsem se lahko vživimo v Petra, ki je Kristusa, po tem, ko je ta napovedal, da bo trpel, potegnil vstran z besedami: »Bog ne daj! Kaj takega se ti ne sme zgoditi!« Jezusov odgovor Petru poznamo…
Verjetno bo dobro in prav, če ob Binkoštih vzamemo Jezusa bolj zares. Naslonimo se na njegovo obljubo; rekel je namreč: »Če vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre stvari, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Združimo se v tej prošnji in kličimo Svetega Duha nad papeža Frančiška in še posebej nad vse tiste duhovnike, ki zaradi svoje zvestobe Kristusu zelo boleče občutijo sramoto, pohujšanje in nespamet križa.