»Izpraševanje vesti glede naših besed nam pomaga razumeti, če smo kristjani luči, teme ali sivine. Apostol Pavel v pismu Efežanom kristjane vabi, da bi se obnašali kot otroci luči in ne kot otroci teme, ter ima na ta način zanje katehezo o besedah. Ljudi se namreč prepozna prav po njihovem govorjenju.
Je naša beseda hinavska? Malo tukaj, malo tam, tako da se dobro razumemo z vsemi? Je prazna, brez vsebine, polna praznine? Je prostaška beseda, trivialna, to je posvetna? Je umazana in nespodobna beseda? Te štiri besede ne pripadajo otrokom luči, ne prihajajo od Svetega Duha, ne prihajajo od Jezusa, niso evangeljske besede… Ta način govorjenja - vedno govoriti o umazanih stvareh, posvetnosti, praznini, govoriti hinavsko – to je način govorjenja otrok teme.
Kakšna pa je beseda svetnikov oziroma beseda otrok luči? To nam pove Pavel, ki nam pravi, naj posnemamo Boga, hodimo v ljubezni, v dobroti, v blagosti. 'Bodite usmiljeni – reče Pavel – drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog odpustil v Kristusu.' Posnemajte torej Boga in hodite v ljubezni, hodite v usmiljenju, v odpuščanju, v dobrosrčnosti. To je beseda otroka luči. Obstajajo kristjani, ki so svetli, polni luči, ki si prizadevajo služiti Gospodu s to lučjo. In obstajajo temačni kristjani, ki živijo v grehu, katerih življenje je oddaljeno od Gospoda in uporabljajo tiste štiri besede, ki pripadajo zlu.
Obstaja pa še tretja skupina kristjanov, ki niso ne svetli ne temni. To so kristjani sivine. Ti kristjani so enkrat na eni, drugič na drugi strani. Ljudje o njih ne vedo, če so z Bogom ali s hudičem. Vedno so v sivini, so mlačni, niso ne svetli ne temni. V knjigi Razodetja Gospod tem kristjanom sivine, katerih nima rad, reče, da niso ne vroči ne hladni. Kristjan sivine zatrjuje, da je kristjan, a da pri tem ne pretirava. Tako naredi veliko slabega, kajti njegovo krščansko pričevanje na koncu seje zmedo in s tem postane negativno pričevanje.
Ne pustimo se prevarati praznim besedam. Slišimo veliko besed, ki so lepe, lepo povedane, vendar so prazne, v njih ni ničesar. Zato danes premislimo in se vprašajmo, kakšen je naš jezik: Sem kristjan luči? Sem kristjan teme? Sem kristjan sivine? Tako bomo lahko naredili korak naprej naproti srečanju z Gospodom.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 27.10.2014)
Papež Frančišek spodbudil, da bi se vprašali, če smo kristjani luči, teme ali sivine









Obstaja pa še tretja skupina kristjanov, ki niso ne svetli ne temni. To so kristjani sivine. Ti kristjani so enkrat na eni, drugič na drugi strani. Ljudje o njih ne vedo, če so z Bogom ali s hudičem. Vedno so v sivini, so mlačni, niso ne svetli ne temni. V knjigi Razodetja Gospod tem kristjanom sivine, katerih nima rad, reče, da niso ne vroči ne hladni. Kristjan sivine zatrjuje, da je kristjan, a da pri tem ne pretirava. Tako naredi veliko slabega, kajti njegovo krščansko pričevanje na koncu seje zmedo in s tem postane negativno pričevanje.
V bistvu nimam kaj dodati temu, se mi pa zdi dobro to izpostaviti in se ob tem zavestno ustaviti. Dobri Bog, daj da ne bi bili mlačni kristjani, da ne bi bili kristjani sivine!
Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)