Meni je pri pomoči drugemu najtežje sprejeti prav to dejstvo, da bo velika dela naredil Gospod. Velikokrat si želim priznanja in pohval in se moram fajn "brcnit", da imam pred očmi to, da zbiranje pohval in priznanj ni poanta, ki jo Bog od mene pričakuje.

V bistvu, ko se človek ustavi v lastni revščini in nemoči, ko vidi, kako malo je potrebno, da vse polomiš v lastnem napuhu in koliko prostora ustvarja majhnost in priznavanje svoje polomije ... da, šele takrat je prostor za srečanje z drugim, za pristno razumevanje drugega in resnično pomoč.

Sama se pogosto srečujem z lastno promocijo pod krinko solidarnosti. Vedno znova se ujamem v te vezi. Vem pa, in zadnje čase vse bolj čutim željo po ljubezni, po dajanju, darovanju in hkrati tudi po prejemanju. Delo z brezdomci se mi zdi večkrat nesmiselno, predvsem, ko se nekdo nikamor ne premakne in trmasto vztraja v počasnem ubijanju sebe...v ozadju pa mi večkrat pride misel:ti samo dajaj ljubezen, ljubljenost, pomembnost drugemu...dajaj to, po čemer tudi sama najbolj hrepeniš. To mi daje zalet in moč...hrepenenje....hrepenenje, ki pa se lahko hitro spremeni v lastno in sebično iskanje lastne pomembnosti in promocije. Tanka je meja! Zasledim se, kako bi si želela delati velike reči, reči, ki bi bile vsem dobro vidne, najbrž ravno iz pomembnosti in nadutosti, v ozadju pa zaradi ranjenosti. Pri sebi vidim, da koliko sem pri sebi sestopila na dno, do svoje ranjenosti in grešnosti in prosila za pomoč Boga toliko zmorem v sebi sočutja do drugega. Kolikor sem vložila napora za lastno soočanje z ranami in težavami toliko več zmorem drugemu prigovarjati in verjeti vanj. Kolikor zmorem ljubljenosti do sebe, kolikor sem si dovolila biti ljubljena od drugega in Boga toliko jo zmorem dati naprej.  Še zmeraj se moram vedno znova učiti ponižnosti, v smislu, da od mene ni veliko odvisno, in da sem lahko samo "svinčnik" v rokah Boga, vendar le če se mu  scela in iskreno izročim. Težka je ta pot a hkrati čutim, da je čudovita. Boli a hrati me osvobaja in navdaja z veseljem, ko z Božjo pomočjo in pomočjo bližnjega spoznavam, da ravno v lastni majhnosti in nepomebnosti in dajanju ljubljenosti drugemu, se rojeva novo življenje.

Vedno znova pa se mi zadnje časa postavlja vprašanje: kje je meja med nežno ljubeznijo in trdo ter radikalno ljubeznijo? Vem, da mora biti oboje....Kje se konča prigovarjanje in spodbujanje in začne trda beseda? Kdaj potrebuje človek pošteno brco, ki mu bo pomagala, da se nekam premakne? Pomoč ni samo dajanje, je včasih tudi jemanje...Prav tako mora biti tudi pomoč  trda in neizprosna in sicer iz ljubezni do drugega...

Predstavljajte si, da obstaja kraj, kjer si ljudje čez dan med sabo pomagajo pri opravilih. Zvečer se več družin skupaj zbere za isto mizo. Hrano pojedo ob svečah in si nato pripovedujejo zgodbe. Skupaj zaspijo kar na tleh v isti sobi. Skoraj vsak dan kdo potrka na vrata in vpraša ljudi, ki tukaj živijo, če morda potrebujejo kakšno pomoč. Vzdušje v tem kraju je prijateljsko in toplo.

Se vam zdi, da je kaj takega mogoče le v pravljicah?

Ta pravljica se v teh dneh odvija na Japonskem. O njej sem brala v pismu neke učiteljice, s katerim se je oglasila svojim domačim, da bi jim poročala o tem, kaj se v tem trenutku z njimi dogaja. Njen mail mi je dal misliti...

Učiteljica pripoveduje o tem, kako se je zaradi potresa čas pri njih ustavil. Ljudje so stopili skupaj. Odvisni so eden od drugega. Ves čas še čutijo tresenje tal pod nogami in se zavedajo, kako mali so. Danes njihova hiša še stoji, jutri bodo morda oni prosili soseda za prenočišče. Vode večinoma ni in že več dni se ne morejo umiti ali stuširati. Tu in tam se zgodi, da v kakšni od hiš spet priteče voda. Takrat ta družina izobesi napis in povabi vse sosede, da pridejo po vodo, ki jo potrebujejo za kuhanje in pitje. Vrata vseh hiš so ves čas, tudi ponoči, na stežaj odprta - tako je lažje ubežati, če se tla zopet zatresejo. Ljudje skupaj čistijo in pospravljajo, kar je ostalo od potresa. Ko je to gospo nekdo vprašal, ali se po teh strašnih dogodkih ne počuti zelo majhno in nemočno, je odgovorila: "Pravzaprav doživljam, da se dogaja nekaj, kar je mnogo večje od mene same. Težko je, a hkrati veličastno."

Meni se zdi vse to zelo nagovarjajoče, ko razmišljam, kam drvi naša družba in kako preseči vso ležernost in egoizem, ki sta najprej v meni sami. Očitno v vsem lagodju in zasičenosti z materialnimi dobrinami ni prostora za bližnjega, za solidarnost. V tem postnem času mi tudi to pismo govori o pomenu odpovedi, da lahko sploh začutimo, da nismo sami središče sveta, ampak je nad nami nekaj kar nas presega in po čemer se splača hrepeneti.

+++

"Velika dela bo storil Gospod, potrebuje pa našo majhnost in vztrajnost v malem."

To je lepa vzpodbuda.

Meni je grozno težko vztrajati, ko se na vseh koncih nič ne vidi in sem ves čas na meji zmogljivosti. Pred vsako skupino mladih ali otrok, ko se postavim, je sama borba, borba in napor. In nimam občutka, da sem kaj naredila. Da ne zmorem tega. Takrat pomaga samo, da si rečem: "Lej, Bog me hoče tukaj, ne vem sicer, zakaj; ampak vztrajaj!" In to je to. Nič velikega, samo počasi in vztrajno čutim, da je vsakokrat, ko se postavim pred mlade, malo lažje kaj povedat, malo lažje vzpostaviti stik, ...

Tudi mene nagovarja, kar si napisala, Urška. Kdo bi si mislil kaj takega po vsem, kar vidimo iz novic o Japonski. Da Bog dejansko do korenin pretrese, včasih vzame vse, ampak nikoli nas ne pusti samih; na drugem koncu nam natrese zvrhano mero!

V teh dneh nas povezuje dobrodelna akcija prodaje Vincencijevih koledarjev. Ob njej vam posredujem kratek povzetek razmišljanja o dobrodelnosti, ki sem ga pripravila ob lanskem pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti:

Dobrodelnost kot služenje

Sama beseda »dobrodelnost« pove, da gre pri njej za doba dela, ki seveda ne morejo biti opravljena drugače kot v duhu služenja. Kadar ni tako, sicer lahko govorimo o dejanjih, ki so sama na sebi dobra, grenak priokus in včasih zelo boleče posledice pa jim daje ozadje, namen, s katerim so ta dejanja narejena.

Dobrodelnost je služenje posamezniku in skupnosti. Ob tem mi prihaja na misel, da sta na svetu pravzaprav samo dve skupini ljudi – tisti, ki služijo in tisti, ki jim je treba služiti. Jezus je ob neki priložnosti rekel učencem: »Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,27). »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28).

Delati dobro torej pomeni, dajati. Pa ne dajati samo materialnih dobrin – to je najlažje. Povsem nekaj drugega je, dajati sebe. »Darovati toliko, da boli«, je rekla mati Terezija. To dejansko pomeni stopiti iz sebe, zapustiti zavarovanost, stopiti izza okopov, ki smo si jih zgradili. Za minoritskega patra Maksimiljana Kolbeja je to pomenilo stopiti iz vrste in sprejeti nase mučeniško smrt, da je rešil življenje družinskega očeta. Za mater Terezijo je darovati se pomenilo v soglasju z vodstvom zapustiti lastno redovno skupnost in začeti povsem novo pot služenja; za p. Pija, da je v pokorščini vodstvu Cerkve in svojim redovnim predstojnikom sprejel nase omejitev svobode gibanja, za tri leta prepoved spovedovanja in še celo vrsto drugih preizkušenj. Za Petra Opeko darovati se pomeni postati eno z ljudmi, ki živijo na skrajnem robu – na smetiščih; srečati jih tam in od tam z njimi začeti novo pot, ki ni ne lahka ne hitra ne preprosta – pomeni garanje, pozabljanje nase, sočutje, skratka darovanjsko ljubezen, v kateri človek umira sebi, da v drugih prebuja življenje.

Hvala Bogu nam pričevalcev včasih prav herojske dobrodelnosti ne manjka – tudi v našem slovenskem prostoru. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16), pravi Kristus in zagotavlja, da bodo tisti, ki vanj verujejo, opravljali prav takšna dela, kot jih je na zemlji izvrševal on sam in še večja kot ta. Je to svoje zagotovilo omejil samo na redke izbrance? Ne! Vsi, ki vanj verujemo, smo poklicani k dobrodelnosti po njegovem zgledu. V bivanjski povezanosti s Kristusom raste naša izvirnost, enkratnost in resničnost – tudi na področju dobrodelnosti. Jezusova ljubezen je zahtevna, iznajdljiva, nora. Razkrinkava v nas vsako prefinjeno skušnjavo dvojnosti in hinavščine. Zgovorna je tista Pronzatova misel, da bi morali kristjani druge prositi odpuščanja, ker jim nismo prinesli nemira; ker smo bili méd, ko bi morali biti sol in ker smo spustili malo dima tam, kjer bi morali biti luč.

Potrebna nam je evangeljska svoboda, ki vodi k odpornosti do zlaganih navad in mišljenja, k vztrajanju v resnici in k odgovornosti za poslanstvo, ki nam je zaupano. Poklicani smo, da  prinašamo v svet božjo ljubezen, ta ogenj Svetega Duha, ki gori. »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti«, je znana Slomškova misel. In ta ogenj je Resnica, ki jo prinašamo v ljubezni, ali pa Ljubezen, živeta v resnici. Če je takšna, potem žari, in ker žari, marsikoga tudi bode v oči. To pa v praksi pomeni, da bo šla naša pot skozi križ, skozi logiko velike noči. Kdor zares ljubi, bo slej ko prej križan; bo strt kot pšenično zrno, ki mora umreti, vendar ne za trohnobo in dokončno izničenje, ampak za novo rodovitnost življenja.

Samo iz polnosti življenja se rojeva življenje. Samo iz živega odnosa ljubezni se ljubezen širi tudi na druge, ker ji je lastno, da se daje, da se podarja, ne samo do bolečine, ampak vse do smrti. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

Dobrodelnost ali zgolj pravičnost

Dokler samo delimo dobrine in usluge (hrano, obleko, denarna sredstva, znanje, svetovanje, telesno nego ...) s tistimi, ki to potrebujejo, se mi zdi, da pravzaprav še ne moremo govoriti o dobrodelnosti. Gre bolj za dejanja pravičnosti, za pravično delitev dobrin. Tudi tu lahko slišimo našega Učenika, kako nam govori: »Ko ste storili vse (...), govorite, nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Nikar ne pričakujmo, da bi nam moral biti kdo za takšna dobrodelna dejanja ne vem kako hvaležen.

Drža iskrene hvaležnosti gotovo razodeva ponižnost tistega, ki je deležen pomoči drugih. Če se strinjamo, da ta trditev drži, potem drži tudi, da pričakovanje hvaležnosti pri tistem, ki daje, razodeva njegov napuh. »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?«, lahko rečemo s sv. Pavlom...

Klic k dobrodelnosti – klic k svetosti

Klic k dobrodelnosti je dejansko klic k svetosti. Kdaj in na kakšen način delati dobro? Vedno in na vedno nov – evangeljski način! Svetost nikoli ne zastara, je vedno nova, vedno sveža, izvirna, iznajdljiva. Svetniki se niso boječe in oprezno ubadali s svojo lasno svetostjo ter tehtali, kdaj bodo služili in do kod še lahko gredo v svoji dobrodelnosti. Preprosto so vso svojo ljubezen podarjali Gospodu in ljudem. Bolele so jih rane bratov in sester, bolela jih je ranjenost Kristusovega skrivnostnega telesa – Cerkve. Za blažitev in zdravljenje teh ran so zastavili svoje življenje. Kdor ljubi in služi, izstopi iz številnih vezi, ki ga nezdravo vežejo na samega sebe, na druge, na položaj, ki ga ima v družbi, na zavarovanost in številne privilegije, ki izvirajo iz »vez in poznanstev« in prav preko nesebičnega služenja spet pride do samega sebe.

Svetost je veliki cilj našega življenja. Dosegli jo bomo, če damo v sebi prostor ljubezni, odpuščanju, preprostosti in pripravljenosti na služenje. Nič od tega se ne zgodi brez ponižnosti, ponižnost pa vodi k spoznanju resnice. Usposablja nas, da uresničimo to, kar Bog od nas pričakuje, kajti »njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Ef 2,10).

Dobrodelnost in pastí v njej

Žal nismo nikjer varni pred napuhom, ki se rad pajdaši s hinavščino in zlaganostjo in ta nečastna druščina se vsiljuje v naše mišljenje in delovanje tam, kjer bi jo najmanj pričakovali.

Že pred štirimi stoletji je sv. Vincencij Pavelski svojim duhovnim sinovom in hčeram položil na srce svarilo, ki velja za vse čase in vse oblike dobrodelnosti. Naroča, naj delimo svoj kruh z lačnimi na tak način, da nam ga bodo lahko odpustili. V ozadju tega svarila se skriva misel, da se nam lahko kaj hitro zgodi, da s svojim načinom dobrodelnosti druge ponižujemo, v njih še poglabljamo občutek manjvrednosti in zavrženosti, jih spravljamo ob živce, v njih prebujamo agresijo in bes, ob tem pa smo nemalokrat začudeni, da nam za našo dobroto ne znajo biti hvaležni.

Verjetno nam niso neznani primeri, ko se nekdo na vso moč trudi za služenje in uslužnost, nas na vsakem koraku prehiteva s pozornostmi tako, da smo prav prisiljeni sprejemati njegove usluge, a gorje, če jih ne »plačamo« s hvaležnostjo... Poglejmo, kako na to odgovarja Jezus, ko pride v hišo Marte in Marije. Marta je s postrežbo Jezusu tako zaposlena, da zanj sploh nima časa. Ko on ni več prvi v njenem srcu, potem tudi o sestri nima več lepe misli ne lepe besede. Začutimo tudi malo ljubosumja v odnosu Marte do Marije in ko pred gostom ponižuje svojo sestro, dejansko poniža samo sebe. Jezus ne ostane tiho. Ne opravičuje in ne hvali takega početja. Tudi ne opomni Marije, naj ji vendar gre pomagat, ampak razkrinka nezdravo držo, ki se skriva za Martino gostoljubnostjo in pretirano postrežljivostjo ... Nekaj podobnega se zgodi, ko je povabljen na večerjo k farizeju Simonu. Lahko si predstavljamo Simonov prizadet obraz pa tudi tesnobo in nelagodje učencev, ko Jezus spregovori, in namesto da bi se z izbranimi besedami zahvalil za izvrstno večerjo, našteje Simonu: »Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge” (Lk 7, 44-46). Gotovo Jezusu tudi tista večerja ni posebno teknila, ker je za vsem čutil zvijačnost in hinavščino.

Resnica osvobaja. In resnica v ljubezni ali pa ljubezen v resnici gradi nove, zdrave odnose.

Močna je spodbuda svetega očeta Benedikta XVI.: »V svoji molitvi po obhajilu moram z ene strani popolnoma gledati na Kristusa, se mu pustiti preoblikovati in tudi izžgati z njegovim ognjem, ki me zaobjema. A prav zaradi tega moram tudi vedno imeti jasno pred očmi, da me Kristus na ta način organsko združuje z vsakim drugim obhajancem – s tistim, poleg mene, ki mi morda ni simpatičen; a tudi z onim, ki je daleč, v Aziji, Afriki, Ameriki ali kjer koli. Ko postanem eno z njim, se moram učiti odpirati v tej smeri in se postaviti v ta položaj: to je dokaz pristnosti moje ljubezni do Kristusa. Če sem zedinjen s Kristusom, sem to skupaj z drugim, in ta edinost se ne omejuje samo na trenutek obhajila, ampak tu se šele začenja in postaja življenje, meso in kri v vsakdanjosti mojega bivanja z drugim in poleg drugega.”