Strah nas slabi in paralizira
Skupnosti, ki so prestrašene in brez veselja, so bolne, niso krščanske skupnosti. Strah je drža, ki nam škoduje. Slabi nas, nas pomanjšuje in nas paralizira. Oseba, ki jo je strah, ničesar ne stori, ne ve, kaj naj stori. Osredotočena je nase, dokler se ji ne zgodi kaj slabega. Strah te vodi v egocentrični egoizem in te paralizira. Prestrašen kristjan je oseba, ki ni razumela, kaj je Jezusovo sporočilo. Zato je Jezus rekel Pavlu: 'Ne boj se. Še naprej govori.' Strah ni krščanska drža. Je drža vklenjene duše brez svobode, nima svobode, da bi gledala naprej, da bi ustvarjala, delala dobro. Vsepovsod vidi neko nevarnost. In to je pregreha. Strah škoduje. Pomembno je torej prositi za milost poguma, prositi Svetega Duha, da nam pošlje pogum.

Prestrašene skupnosti
Obstajajo prestrašene skupnosti, ki gredo vedno 'na gotovost'. Pravijo: 'Ne, tega ne bomo naredili, tega ne moremo, tistega ne moremo …' Zdi se, kot da so na vhodna vrata napisali 'prepovedano', vse je prepovedano zaradi strahu. V takšni skupnosti je zrak težek, ker je skupnost bolna. Strah povzroči bolezen v skupnosti. Zaradi pomanjkanja poguma skupnost zboli.

A ta strah je treba razlikovati od strahospoštovanja Boga. Strah Božji je svet, je strah čaščenja pred Gospodom. Strahospoštovanje Boga je krepost, ki ne pomanjšuje, ne oslabi in ne paralizira, ampak vodi naprej proti poslanstvu, ki ga daje Gospod.

Kristjan brez veselja ni kristjan
Druga pomembna beseda današnjega bogoslužja pa je veselje. 'Veselja nam ne bo mogel nihče vzeti', pravi Jezus. V najbolj žalostnih trenutkih, v trenutkih bolečine veselje postane mir. Nasprotno pa zabava v trenutku bolečine postane mrak, postane tema. Kristjan brez veselja ni kristjan. Kristjan, ki neprestano živi v žalosti, ni kristjan. Kristjanu, ki v trenutku preizkušenj, bolezni in mnogih težav izgubi mir, nekaj manjka.

Krščansko veselje ni navadna zabava, ni bežna brezskrbnost. Krščansko veselje je dar, je dar Svetega Duha. Pomeni imeti srce vedno veselo, ker je Gospod zmagal, Gospod kraljuje, Gospod je na Očetovi desnici, Gospod me je pogledal in me je povabil in mi je dal svojo milost in me naredil za Očetovega otroka … To je krščansko veselje. Kristjan živi v veselju.

Skupnost brez veselja je bolna skupnost
Tudi skupnost, ki je brez veselja, je bolna skupnost. Morda je zabavna skupnost, a v resnici je bolna od posvetnosti. Nima veselja Jezusa Kristusa. Ko je torej Cerkev prestrašena in ko ne prejema veselja od Svetega Duha, zboli - zbolijo skupnosti, zbolijo verniki.

Gospod, Sveti Duh, dvigni nas h Kristusu, ki sedi na Očetovi desnici, dvigni našega duha. Odvzemi nam vsak strah ter nam podari veselje in mir.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 15.5.2015)

Papež med jutranjo homilijo o strahu in veselju

Materinskost posvečenih žena
»Posvečene žene se imenujejo Gospodove neveste, poročijo se z Gospodom. V ženskem posvečenem življenju je svatbena razsežnost. Sestre so podoba Cerkve in Marije. Cerkev pa je Jezusova nevesta. Pogosto pozabimo na materinsko ljubezen posvečenih žena. Ljubezen Cerkve in Marijina ljubezen sta materinski ljubezni. Zvestoba, ki je izraz ljubezni posvečene ženske, mora zrcaliti zvestobo, ljubezen, nežnost Matere Cerkve in Matere Marije. Ljubezen je vedno konkretna in se mora odražati v odnosu so drugih, najprej do sosester, v konkretnosti dobrote in odpuščanja. Vaša ljubezen kot žensk je konkretna materinska ljubezen.« (Papež Frančišek posvečenim, Vatikan, 16.5.2015)

Papež Frančišek se je srečal s posvečenimi osebami rimske škofije