Pozdravljeni,
Morda kakšna ideja, nasvet o tem, kako premagati strah pred jutrišnjim dnem? Kako se spopasti z napadi brezizhodnih črnih misli? V molitvi ne najdem več takšnega miru kot sem ga čutila pred časom, ko so bile "zemljske razmere" dokaj urejene.
Torej zaupanje! In da sprejmem, kar mi je naloženo in kot pravite potrpežljivost! Sama sebi večkrat rečem, vsega mora biti po malo, dobrega in slabega, da znamo potem tisto dobro še bolj ceniti kot sicer. In pa da bo verjetno tudi slabo enkrat mimo.
Hvala vam za iskern odgovor.
Pozdrav!
Sama se trudim še bolj opreti na molitev.
Se mi pa že tu takoj na začetku tudi zatakne, ker ne vem zakaj bi molila, vse mi je nesmiselno hkrati pa je še hudič na drugi strani prišepetuje in vse skupaj podpihuje. K molitvi se v takih obdobjih težje spravim in porabim en kup časa, da se spravim k njej, da ko molim ne samo drdram ampak razmišljam kaj izgovarjam,… . Vem pa, da imam v glavi poleg tega, da je vse nesmiselno tudi »kopaj, kopaj tudi, če je tema«-razmišljaj, govori, moli, nekaj se bo moglo odpreti, samo ne stagniraj na mestu to je smrt. Pri tem mi pomaga zavedanje, da Bog ne naloži križa, ki ga ne bi zmogli nositi. Vsakič znova vidim, da po dolgem času blodenja in tudi prizadevanja v tem molitev postane molitev in posledično življenje, življenje v pravem pomenu besede.
Držite se!
Dragi gospod Peter, velikokrat sem že prebrala vaš odgovor Zvezdici.
Nagovarja me to, da je normalno, da se pojavijo strahovi, črne misli, osamljenost , obup...Če si to priznam in sprejmem to prtljago, je pot še vedno težka, vendar je pot, ki me vodi k cilju. Če pa se te prtljage otepam, stojim na mestu.Ko sem bila sama v stiski, je bil velik del trpljenja to, da sem mislila, da vse to kar doživljam, ni normalno.
Danes pa bi vam rada povedala, da vaš odgovor poskušam nevsiljivo ponuditi tudi drugim, ki so v stiski, pa ne prebirajo foruma.
Zvezdici in vsem pa še sporočilo, da vas nosim v molitvi.
Hvala, gospa Marta, za spodbudno sporočilo! Bog daj, da bi po nas prihajalo na svet Upanje in Luč, o katerem govori ves božični čas. Naj bo tudi strahu po nas vedno manj. Povezani v veri in molitvi.
Vse dobro!
Pozdravljeni,
čisto normalno je, da se pojavljajo strahovi, črne misli, osamljenost, obup itd. To je del nas, našega doživljanja. Prav je, da si to priznamo.
Kako iz tega? Meni je v takih obdobjih vedno jasno le eno: Bog je, ni se zmotil, ko me je poklical v življenje, ni prelomil obljube, da bo z nami (z menoj) do konca sveta.
Torej Bog je tu, vse kar se dogaja je v njegovih rokah. Kaj mi ostane? Da ga sprašujem, kaj naj z vsem tem, kako naj živim, kako naj zaživim, saj ne želi mojega obupa in moje smrti. Ko vztrajam v tem, se počasi vedno posveti.
Zdi se, da smo ljudje grozno neučakani in da je velika težava v tem, da negativnih stvari ne sme biti. Pa ni res! Križ je za kristjana znamenje Božje ljubezni. Trpljenje je pot do odrešenja. Seveda tega ni težko pisati, težko je živeti! Zdržati moram s križem na rami, s križem samote, obupa, teme ... in upati na vstajenje. Vstajenje pride, le čas je v Njegovih rokah.
Zaupanje torej, da Bog je in nas ljubi, je temelj vsakega upanja, je moč v nemoči in temi.
Ob vsem tem doživljanju se sam tudi jezim, zakaj mora biti tako. A vedno si moram priznati, da je že prav, da ima vse stvari v rokah Bog, ne jaz ;) Vse dobro!